Dober dan,

sva Aldona in Valdas.

Priznavamo, da zbiramo sredstva za poplačilo naših dolgov, za katere nismo krivi... Moj mož je imel podjetje, ki ga je zdaj izgubil zaradi neizpolnjevanja obveznosti do upnikov... Podjetje je majhno in moj mož je v njem zelo užival....In kar je najpomembneje, že takrat mu je šlo dobro in počasi sva napredovala ... Najine potrebe so zelo majhne ... Vedno sva se zadovoljila s tem, kar sva imela, na primer pri 47 letih še nikoli nisva bila na počitnicah. Nimamo hiše, kmetije, zemlje. Imamo majhno stanovanje, v katerem živimo vsi trije. Želela sva le malo izboljšati svoje gospodinjstvo in ustvariti bogastvo za najinega edinega sina. Nikoli nisva imela nobene pomoči od zunaj in je tudi nisva imela. Vse smo naredili sami. Jaz nimam staršev, moževi starši pa naju ne priznavajo in ne komunicirajo z nama ... Vendar se zaradi tega nikoli nisva prepirala. Bila sva srečna, da sva skupaj, bila sva zdrava.

Do dolgov v podjetju je prišlo, ker je pomagala svojim prijateljem, ki so se prav tako poskušali uveljaviti na istem področju kot moževo podjetje. Dolgov niso vrnili....Ničesar več ne morem povedati, ker se utapljamo v dolgovih. Zadolženi smo tako zelo, da lahko zdaj izgubimo edino premoženje - stanovanje ... Moj mož je zelo zlomljen....Vsem je verjetno znano, kako boleče je, ko te pustijo na cedilu ljudje, od katerih tega sploh nisi pričakoval. Nič ni kazalo, da so tako zahrbtni in neodgovorni. In z njimi se ukvarjam že približno 10-12 let. In pomagali so si v zelo različnih situacijah, z drugimi besedami, bili so "preizkušeni v času"....Ale mojega Valda so pustili gniti samega. Zlomil se je ... Vso krivdo je prevzel nase, čeprav ni bil kriv ... Krivil se je, da sva toliko let gradila, on pa je vse uničil ... In počuti se krivega, da jaz in moj sin zaradi njegovih napak zelo trpiva. Poskušal je narediti samomor ... Zaradi mojih velikih prizadevanj sem ga rešil, vsaj fizično....Kaj bo naprej ... Kako težko je gledati ljubljeno osebo, ki preživlja tako težke čase, ti pa ne moreš storiti ničesar, da bi ji pomagal....Njegova prihodnost je zelo zaskrbljujoča, saj moramo še naprej reševati težave, kolikor je le mogoče.

Zelo, zelo težko je prositi za pomoč... Ker se počutiš ... sploh ne vem, kako naj napišem ... Počutiš se res krivega, da si v tem položaju zaradi zaupanja v druge, zaradi zaupanja v druge....

Toda po drugi strani, ali ni mogoče nikomur zaupati? Ali ne morate pomagati nekomu, ki vam je blizu, pa naj bo to sorodnik, prijatelj ali samo nekdo, ki ga sploh ne poznate ...? Kakšno je potem življenje ... potem pa le živeti v gozdu kot Mavrica....

Z možem preprosto ne moreva razumeti, kako je mogoče tako grdo ravnati z drugimi. Kaj se mora takemu človeku poditi po glavi, ko se odloči za tak način življenja - škodovati drugim ...