Dober dan,

sva Aldona in Valdas.

Priznava, da zbiramo sredstva za odplačilo dolgov, ki so nastali ne po naši krivdi... Mož je imel podjetje, ki ga je zdaj izgubil zaradi neizpolnjevanja obveznosti do upnikov...Podjetje ni bilo veliko in možu je njegovo delo zelo ustrezalo....In, kar je najpomembneje, mu je že začelo počasi uspevati, mi pa smo se počasi vzpenjali navzgor...Naše potrebe so povsem skromne...Vedno smo se zadovoljili s tem, kar smo imeli, na primer, v 47 letih nismo niti enkrat odšli na počitniško potovanje. Nimamo niti hiše, niti kmetije, niti zemlje. Imamo majhno stanovanje, v katerem živimo vsi trije. Želeli smo le malo izboljšati življenjske razmere in ustvariti blaginjo za našega edinega sina. Nikoli nismo imeli in nimamo nobene pomoči od države. Vse smo ustvarili sami. Nimam staršev, moževi starši pa nas ne priznavajo in z nami ne komunicirajo... A zaradi tega se nikoli nismo obremenjevali. Veseli smo bili, da smo skupaj, vsi zdravi.

Dolgovi v podjetju so nastali zato, ker je pomagal svojim prijateljem, ki so se prav tako poskušali uveljaviti na istem področju, na katerem je delovalo moževo podjetje. Dolgov niso vrnili....Ni smisla dolgo razlagati, saj smo se potopili v dolgove. Zadolžili smo se tako, da zdaj lahko izgubimo edino premoženje – stanovanje... Mož je zelo potrt....Verjetno vsi veste, kako boli, ko te razočarajo ljudje, od katerih tega sploh nisi pričakoval. Ni bilo niti najmanjšega znaka, da so tako zahrbtni, neodgovorni. A z njimi smo se družili približno 10–12 let. In si med seboj pomagali v najrazličnejših situacijah, z drugimi besedami, bili so »preizkušeni« s časom.... A mojega Valdo so pustili, da se sam pogreza. On je zelo zlomljen... Vso krivdo, čeprav ni kriv, je prevzel nase... Obtoževal se je, da sva toliko let gradila, gradila, on pa je vse uničil...In se počuti krivega, da jaz in sin zaradi njegovih napak zelo trpiva. Poskušal se je ubiti... Zahvaljujoč mojim velikim prizadevanjem sem ga rešila, vsaj fizično... A kaj bo naprej...Kako težko je gledati ljubljeno osebo, ki ji je tako težko, ti pa ji ne moreš nič pomagati....Prihodnost zaradi njegovega nadaljnjega stanja me zelo skrbi, ker je treba težave, kolikor je to mogoče, še naprej reševati.

Zelo, zelo težko je prositi za pomoč... Ker se počutiš... sploh ne vem, kako naj to napišem... Počutiš se resnično krivega, da si se zaradi svoje naivnosti in zaupanja v takšni situaciji znašel v tem položaju....

Ampak po drugi strani, ali se res ne moreš nikomur zaupati? Ali ne bi smel pomagati bližnjemu, ne glede na to, ali je sorodnik, prijatelj ali pač človek, ki ga sploh ne poznaš...? Kakšno življenje je to... potem bi morali živeti v gozdu kot kakšen divjak...

Samo midva z možem nikakor ne moremo razumeti, kako se je mogoče tako podlo obnašati do drugih. Kaj se dogaja v glavi takšnega človeka, da izbere takšno življenjsko pot – škodovati drugim...