Pred enim mesecem sem izgubila ljubljeno mamo, ki je bila stara 83 let. Rada je imela to zgodovinsko skoraj 100 let staro hišo mojih pradedov. V snegu ali dežju je hodila okoli 10 kilometrov s težkimi torbami iz vasi mojih starih staršev (pred tem je iz svojega kraja prihajala z dvema avtobusoma), da bi prišla do te hiše, ker od tam ni vozil noben avtobus... Bil sem jezen nanjo, ker sem se bal, da jo bom tako nekega dne izgubil, vendar se ni ustavila, dokler tega fizično ni mogla več početi...v tem kraju se je počutila srečno in domače... v kraju, kjer je odraščala z babico in strici, potem ko se je pri 13 letih sama vrnila iz Sibirije po deportaciji njene družine iz doma v Litvi... hiša je bila resnično srečen kraj, stric je pekel svež kruh, pel in igral armoniko ter veselo sprejemal tujce... čutim dolžnost do svoje ljubljene mame in prednikov, da ta kraj obnovim in ohranim. Kot prvi korak smo včeraj očistili hišo, v kateri je bilo ogromno nereda, potem ko je nekdo večkrat iskal zaklade, in nisem mogla nehati občudovati njene lepote... Bilo bi mi v veliko čast, če bi lahko obnovili ta dragulj in ga ohranili za prihodnje rodove. Iz vsega srca bi bil hvaležen za vsako donacijo, ki bi pomagala preprečiti izgubo te dragocene dediščine mojih pradedov in babic. Najlepša hvala!♥️