Pred enim mesecem sem izgubila svojo ljubljeno mamo, ki je bila stara 83 let. Oboževala je to zgodovinsko, skoraj stoletno hišo mojih pradedkov in prababic. Ne glede na sneg ali dež je hodila okoli 10 kilometrov in nosila težke vrečke iz vasi mojih starih staršev (prej je morala prestopiti dvakrat z avtobusom iz svojega mesta), da je prišla do te hiše, ker od tam ni bilo avtobusa, ki bi peljal tja...Bila sem jezna nanjo, ker sem se bala, da jo bom nekega dne na ta način izgubila... a ona ni nikoli prenehala, dokler tega fizično ni več zmogla... na tem mestu se je počutila srečna in doma...Kraj, kjer je odraščala z babico in strici, potem ko se je pri 13 letih sama vrnila iz Sibirije, potem ko je bila njena družina izgnana iz doma v Litvi... Hiša je bila resnično srečen kraj, moj stric je pekel svež kruh, pel in igral harmoniko ter z veseljem sprejemal tujce...Čutim dolžnost do moje ljubljene mame in prednikov, da obnovim in ohranim ta kraj. Kot prvi korak smo včeraj počistili hišo, v kateri je bilo ogromno nereda, potem ko je nekdo večkrat iskal tam zaklade... in nisem mogla nehati občudovati njene lepote...Bilo bi mi v veliko čast, če bi lahko obnovila ta dragulj in ga ohranila za prihodnje generacije. Iz srca bi bila hvaležna za vsak prispevek, ki bi pomagal preprečiti izgubo tega dragocenega dediščine mojih pradedkov. Najlepša hvala!♥️