Pozdravljeni, to počnem iz obupa. Sem posledica nekoliko travmatičnih izkušenj, nasilja v družini, zapuščenosti, izgube, strahu ... V očeh drugih sem postala čudovita ženska z vsem, kar potrebujem, da sem uspešna, izpolnjena in srečna. Zaradi svoje preteklosti in travm sem postala zelo tesnobna, panična oseba, ki se je zlahka zaljubila v napačne ljudi in kraje, si ustvarila čustveno odvisnost in sanje, ki se niso nikoli uresničile. Medtem ko sem si želela le, da bi se počutila ljubljeno, srečno in zgradila nekaj lepega, sem našla laži, opustitve, izdaje in narcistične osebnosti, od katerih sem postala popolnoma odvisna. V iskanju popolnosti, da bi me imeli radi, in v pomanjkanju ljubezni do sebe in drugih sem ustvarila obliže, da bi zakrila svojo bolečino in praznino. Edini nadzor, ki sem ga čutila v svojem življenju, je bil, ko sem imela v roki denar in sem nekaj kupila. Nakup je pomenil, da lahko nadzorujem nekaj v svojem življenju in si privoščim užitek, užitek, ki je hitro minil in za seboj pustil sled samouničenja in obžalovanja. To pa je postalo odvisnost in začaran krog in da bi zapolnil svojo čustveno praznino, sem vedno znova prosil za kredit, da bi plačal kredit, in tako naprej in tako naprej. Danes sem duševno bolj uravnotežena, hodim na terapije in iščem novo smer svojega življenja, vendar sem ujeta v pasti dolgov, ki jih ne morem več odplačati. Organizacije mi nočejo pomagati in nimam se kam obrniti. Mama mi je pomagala, kolikor je mogla, vendar je vedno kakšen dodaten strošek in spet sem v temi in tokrat se nimam kam obrniti. Razmišljam, da bi prodal hišo, da bi poplačal vse dolgove in začel od začetka, vendar je moja hiša edina stvar, ki mi jo je z znojem svojega dela uspelo pridobiti samemu ... Tudi dejstvo, da plačujem dvakrat več, je zelo zapletlo situacijo in bojim se, da bom poleg osebnih posojil zamujal tudi s plačilom hipoteke. Vendar sem pripravljen storiti vse, če ne najdem druge rešitve, tudi če to pomeni, da bom nekaj časa živel v kampu. Po glavi se mi podijo temačne ideje, sram me je, počutim se ponižanega, zdi se mi, da mi v 39 letih ni uspelo ničesar zgraditi, temveč le uničiti. In vse to zato, ker sem si želel le občutiti ljubezen ... Toda nikogar ne krivim. Kriva sem za svojo neodgovornost, za to, da sem naredila korake, večje od svojih nog, in nisem pomislila, da bi se to nekega dne lahko zgodilo, ko sem se znašla zares sama in brez vsakogar, na katerega bi se lahko obrnila. To je moj zadnji poskus, preden izgubim preostanek svojega dostojanstva, preden se odrečem takšnemu življenju. V strahu. V dušenju. V popolni paniki. Prosim, za božjo voljo, pomagajte mi plačati, kar dolgujem, da si bom lahko poskusil povrniti zdravje in spet začel živeti. Želim si le, da bi plačal vse, kar dolgujem, in da mi ne bi bilo treba vsak mesec zamujati ... In da bi si vsaj lahko kupil hrano. Moja služba ne more več plačati vsega. Moja odvisnost, ki jo je ustvarilo moje trpljenje, me je pripeljala sem in obupana sem... Pomagajte mi, da bom lahko spet živela. Morda je prepozno, da bi živel svoje sanje, si ustvaril družino, imel dom, ne pa da bi živel v ravnovesju, se zdravil in se naučil ljubiti predvsem sebe. Pomagajte mi...