Pozdravljeni. To počnem iz obupa. Sem posledica nekoliko travmatičnih izkušenj, nasilja v družini, zapuščenosti, izgub, strahu… V očeh drugih sem postala lepa ženska, ki ima vse, kar je potrebno za uspeh, izpolnjenost in srečo. Zaradi moje preteklosti in travm sem postala zelo tesnobna, panična oseba, ki se je zlahka zaljubila v napačne ljudi in kraje, kar je ustvarilo čustveno odvisnost in sanje, ki se nikoli niso uresničile. Medtem ko sem si želela le, da bi se počutila ljubljena, srečna in da bi zgradila nekaj lepega, sem naletela na laži, zamolčanja, izdaje in narcistične osebnosti, od katerih sem postala popolnoma odvisna. V iskanju popolnosti, da bi me ljubili, in zaradi pomanjkanja ljubezni do sebe in drugih sem ustvarjala hitre obliže, da bi zakrila svojo bolečino in praznino. Edini nadzor, ki sem ga čutila v svojem življenju, je bil takrat, ko sem imela nekaj denarja v rokah in sem kaj kupila. Dejanje nakupa je pomenilo, da sem lahko nadzorovala nekaj v svojem življenju in si privoščila užitek, ki pa je hitro minil in za seboj pustil sled samouničenja in obžalovanja. A to je postala zasvojenost in začaran krog, in da bi zapolnila svojo čustveno praznino, sem najemala kredite, da bi odplačala kredite, in tako naprej. Danes sem duševno bolj uravnotežena, hodim na terapijo in iščem novo smer za svoje življenje, a sem ujetnica dolgov, ki jih ne morem več odplačati. Institucije mi nočejo pomagati in nimam nikogar drugega, na koga bi se lahko obrnila. Moja mama mi je pomagala, kolikor je mogla, a vedno se pojavi kakšen dodatni izdatek, in spet sem v temi, tokrat pa nimam nikogar, na koga bi se lahko obrnila. Razmišljam, da bi prodala svojo hišo, da bi poravnala vse dolgove in začela znova, a moja hiša je edina stvar, ki sem jo sama pridobila s trdim delom… Dejstvo, da imam dvojno obroko, je situacijo še dodatno zapletlo in bojim se, da poleg osebnih posojil ne bom mogla odplačati niti stanovanjskega posojila. Ampak pripravljena sem na vse, če ne bom našla druge rešitve, četudi bi morala nekaj časa živeti na kampu. Po glavi mi rojijo mračne misli, čutim sramoto, ponižanje, čutim, da v 39 letih nisem uspela ničesar zgraditi, le uničiti. In vse zato, ker sem hotela le čutiti ljubezen… A nikogar ne krivim. Kriva sem sama za svojo neodgovornost, ker sem si naložila več, kot sem zmogla, in nisem pomislila, da se lahko nekega dne to zgodi, ko se bom resnično znašla sama in brez nikogar, na koga bi se lahko obrnila. To je moj zadnji poskus, preden izgubim še preostanek svoje dostojanstva, preden se odpovem takšnemu življenju. V strahu. V dušnem stisku. V popolni paniki. Prosim vas, za božjo voljo, pomagajte mi plačati, kar dolgujem, da bom lahko poskušala ponovno pridobiti svoje zdravje in začeti znova živeti. Želim si le plačati vse, kar dolgujem, in ne biti vsak mesec v zamudi s plačilom… In si vsaj lahko privoščiti hrano. Moje delo ne zadošča več za vse. Moja odvisnost, ki jo je povzročilo moje trpljenje, me je pripeljala do sem in obupana sem… Pomagajte mi, da bom spet lahko živela. Morda je prepozno, da bi uresničila svoje sanje, ustvarila družino, imela dom, a ne prepozno, da bi živela v ravnovesju, skrbela zase in se naučila imeti rada sebe, predvsem pa. Pomagajte mi…