Zdravo, sem Marianna. To pišem, ker sem nemočna, srce mi razpoka od skrbi, in kot mama je to zdaj edino, kar lahko storim od tu, iz Madžarske, za svojega sina, Szabolcsa in Péterja. Medtem ko smo mi tukaj, na Madžarskem, mirno spali doma, so oni v takšni nočni mori, ki jo je s treznim razumom težko dojeti, borili za preživetje.

24. junija ob 18:04 popoldne po lokalnem času se je v Venezueli zemlja dobesedno odprla. Grozljiv, tako imenovani »dvojni potres« je opustošil pokrajino. Najprej je potres z močjo 7,2 pretresel hiše, le 39 sekund kasneje pa je sledil še bolj uničujoč potres z močjo 7,5. Szabolcs in Péter živita oziroma sta živela v obmorskem mestu Caraballeda, tik ob Caracasu – v epicentru katastrofe. 70 % mesta je bilo v nekaj sekundah uničenih. Vse izgleda, kot da bi bilo žrtev preprogega bombardiranja. Po izračunih fizikov se je med dvojnim potresom, ki je povzročil katastrofo, v zemeljski skorji sprostila čista energija, ki ustreza skoraj 240 atomskim eksplozijam v Hirošimi. Moj sin in njegova družina so na čudežen način preživeli. A njihovo življenje, njihova sedanjost, vse, zaradi česar so se preselili v tisto državo, za kar so se borili in delali, se je v eni minuti spremenilo v nič.

Pred njihovimi očmi, v neposredni bližini, se je pet večnadstropnih stanovanjskih blokov zrušilo kot hiša iz kart in pod seboj pokopalo vse. Szabolcs in njegova družina so našli zatočišče v vrtu stanovanjskega bloka.

Ni bilo elektrike, ni bilo mobilnega signala, ni bilo novic – le slepeč in dušeč oblak prahu ter ropot ruševin. A najhujše je šele prišlo. Ker je njihova stavba stala neposredno ob obali, se je po tako močnem potresu takoj pojavila najstrašnejša nevarnost: cunami.

Szabolcs in Péter sta takrat storila nekaj, za kar je bil potreben neverjeten pogum – ali norost, ki jo narekuje preživetveni nagon. Vedela sta, da bosta brez avtomobila, dokumentov in telefonov ob prihodu cunamija brez vsakršnih možnosti. Ne vedoč, ali bo prišlo do novih popotresnih sunkov, sta se prestrašena vrnila v sedmo nadstropje temneče, škripajoče stavbe, ki je postala smrtno nevarna. Pohiteli so v stanovanje po ključe in dokumente, nato pa so se, izpostavljeni največji nevarnosti, spustili v popolnoma temno garažo po avto. Uspeli so pobegniti in se odpravili navzgor v gore.

Usmerili so se proti prestolnici Caracas, oddaljeni 40 minut vožnje, a pot je bila dobesedno pravi pekel. Glede avtoceste, sestavljene iz viaduktov in gorskih predorov, so lahko le upali, da se ti niso zrušili. Ceste so bile pretrgane, nastale so ogromne višinske razlike in kraterji. Po strmih gorskih makadamskih cestah so se v begajoči množici lahko premikali le korak za korakom. Szabolcs in Péter sta morala iz avtomobila opazovati, kako okoli njiju plamenijo ruševine, iz prahu in dima pa se slišalo kričanje in noro vikanje ljudi, ki so pod ruševinami iskali svoje družinske člane, otroke pod ruševinami. Ta kolektivni smrtni krik jima še danes zveni v ušesih.

Pot, ki običajno traja 40 minut, je v tem zemeljskem peklu trajala 5 ur. Moje sinove je obdržala pri življenju le ena stvar: morali so priti do signala letališča v Caracasu, ker so upali, da bo tam signal (kar pa na koncu ni bilo, saj je bilo tudi letališče hudo poškodovano), in da nam bodo lahko poklicali domov, še preden se bomo v Madžarski zbudili in videli poročila v medijih. Niso hoteli, da bi kot starši doživeli šok. Okoli 6. ure zjutraj po madžarskem času je zazvonil naš telefon. Glas mojega sina je trepetal, a nas je pomiril, še preden so grozljive slike obkrožile svet. Šele takrat, ob tej novici, smo resnično zagnali paniko. Tudi ob prihodu v Caracas pa še niso mogli zadihati. Zaradi porušenih hiš, ki so postale statično nevarne za življenje, so tudi tam vsi pobegnili na ulice. Szabolcs in njegova družina so prvo noč preživeli v avtu. Trenutno so našli začasno zatočišče v Madžarski hiši v Caracasu, za kar bomo lokalni madžarski skupnosti večno hvaležni.

A na obali se zdi, da so izgubili vse. Hiša je v življenjsko nevarnem stanju, območje je izpraznjeno in zaprto. Nazaj se ne morejo vrniti. Ni več trgovin, supermarketov, lekarn ali zdravniških ambulant. Ni vode, ni elektrike, mobilna povezava ne deluje. Letališče so zaprli zaradi poškodovanih vzletno-pristajalnih stez, podzemna železnica ne deluje. Vse je popolnoma ohromljeno. Poleg tega se na tem območju zdaj bojijo tudi nevarnosti okužbe.

Moj sin in njegova družina so ostali le z enim kompletom oblačil, osebnimi dokumenti in svojim avtomobilom. Vse morajo zgraditi na novo, iz nič, v državi, ki se je sesula. Naš cilj je zdaj zbrati 5000 evrov. Ta znesek ni namenjen razkošju, ampak zgolj preživetju: varni hrani, čisti pitni vodi, najnujnejšim zdravilom, oblačilom in nujnim logističnim ukrepom v naslednjih kritičnih mesecih.

Zelo lepo vas prosim, če lahko, podprite mojega sina in njegove bližnje, četudi le z zneskom, ki ustreza ceni kave ali kosila, da bodo imeli moč in priložnost, da se poberejo iz ruševin. In kar je prav tako pomembno: prosim, delite to povezavo, da bo novica dosegla čim več ljudi, prijateljev in znancev v tujini.

Iskreno se vam zahvaljujem, tudi v imenu moje družine!

Marianna,

zaskrbljena mama