Pozdravljeni, sem dr. Zoltán Suri, že 24 let živim v Indoneziji, v mestu Jepara na Srednji Javi imam tovarno pohištva. Moja žena je 23. marca umrla zaradi virusnega pljučnega vnetja. Stara je bila 35 let. Imam 13-letnega sina, za katerega zdaj skrbi moja svakinja, ker sem se moral vrniti na Madžarsko, da bi skrbel za starše. Želim se čim prej vrniti v Indonezijo k svojemu sinu.

Že ob mojem prvem prihodu me je moj indonezijski prijatelj, učitelj, peljal na obisk v šolo, v razred višje srednje šole. Bili so učenci, stari od 14 do 18 let, približno 20 deklet in 5 fantov. Vprašala sem, kje so ostali fantje? Povedali so mi, da morajo fantje v tej starosti že delati, ne pa se učiti. Tudi dekleta se ne učijo dlje od gimnazije... preprosto si tega starši finančno ne morejo privoščiti. Takrat sem se odločila, da če bom tako dolgo živela in bom imela možnost, bom podpirala šolo, ustanovila fundacijo ali karkoli ... če bom lahko pomagala le enemu nadarjenemu mladostniku, ki si želi študirati, se je že splačalo boriti!!! Iz revščine se lahko rešijo le z izobraževanjem! In pri tem bi stara šola pokroviteljila in podpirala nadarjene med njihovim študijem na univerzi/visoki šoli, kar jim starši ne morejo zagotoviti.

Za to prosimo za pomoč in podporo. Takrat bom kmalu odšel »domov« k svojemu sinčku in svojemu ljubemu mestu prinesel lepo veliko darilo iz Madžarske.

Hvala, če boste prispevali k mojemu načrtu. Donacije boste lahko kadarkoli spremljali po e-pošti ali telefonu, kasneje pa nameravam nadarjene študente osebno podpreti ter jim, če bo mogoče, pomagati pri nadaljevanju študija na madžarskih visokošolskih ustanovah (izmenjave študentov, Darmashishva itd.).