Nekoč sem si darovanje predstavljala tako, da smo v mladosti še sami potrebovali pomoč, kot odrasli pa smo se preživljali sami, v zrelih letih, ko smo dosegli svoj cilj, pa bi morda lahko del tega, kar imamo, namenili tudi drugim.

A na srečo sem se naučila, da je to velika neumnost.

Jaz sem Dóra. Kot biologinja sem vodja laboratorija v podjetju v Münchnu, ki razvija medicinske diagnostične pripomočke in je del enega največjih svetovnih proizvajalcev tiskalnikov. Ker je to mednarodno podjetje, imam kolege različnih narodnosti. Nekateri so pobegnili pred vojno iz Ukrajine, drugi pa so prišli z enega najvarnejših otokov na svetu, z Islandije. Vsi imajo svoj razlog za darovanje. Nekateri vedo, kaj pomeni pomanjkanje, druge pa so zaradi močne gospodarstva njihove države že od malih nog učili dobrodelnosti.

Od njih sem se naučil, kako lepo je dajati.

Nekoč, malo pred božičem, smo se s kolegi odpravili razdeljevat hrano pomoči potrebnim. Mislil sem, da bom pomagal, da bo malo dajanja naredilo dobro. A nisem pričakoval, koliko bom sam prejel. Kar sem tam videl, je bilo, da so se ljudje, ki so si bili med seboj neznanci, počutili bližje drug drugemu, obrazi potrtim ljudem so se razjasnili in med tistimi, ki v drugih okoliščinah nikoli ne bi spregovorili drug z drugim, se je odprl nekakšen kanal. Nekaj posebnega sreče se je naselilo v prostoru. Bilo je čarobno. Tega, kar se je tam zgodilo, ni mogoče pozabiti. Bilo je usodno. Zame zagotovo, in kdo ve, za koliko ljudi, ki so bili tam prisotni.

Ko smo končali in sem se odpravil domov, sem čutil bolečo praznino in si želel, da ne bi bilo že pozno zvečer in da bi se razdeljevanje hrane še nadaljevalo.

Tako sem se odločil, da se ne želim ukvarjati z ničemer drugim. Želim pomagati drugim povsod. Vendar ne morem in tudi ne želim izbirati, kdo naj prejme pomoč. Preveč je pomanjkanja in prevelika je gospodarska neenakost na svetu.

Ker nikoli nisem mogel razmišljati v majhnem, sem se odločil, da bom pilot, ki bo dostavljal pakete s pomočjo tja, kjer je to potrebno.

Želim narediti nekaj za svet, da bo malo boljši kraj, da bo malo več ljubezni, da bom lahko kanal za ljubezen, ki teče po svetu in je nikoli ni dovolj.

Moj cilj je ustanoviti fundacijo, ki bo s tovornim letalom dostavljala pakete s pomočjo kamorkoli po svetu.

Za to moram pridobiti pilotsko licenco. Za prevoz paketov bo potrebno večmotorno letalo. Pilotska licenca stane približno 4 milijone forintov (10.000 €) in pridobivanje lahko traja 1,5–2 leti. Učni program je zahteven, zato sem skrajšal delovni čas, kar pomeni zmanjšanje plače in porabo mojih prihrankov. Zaradi tega potrebujem podporo. Moji obstoječi prihranki pokrivajo moje izdatke za 2 leti ob polovičnem delovnem času.

Želim si, da bi prejel podporo za stroške usposabljanja za pilota.

Moja sanja je, da bi svet po Rdečem križu spoznal še en simbol, ki bo vedno pomenil pomoč. Simbol fundacije bo bela metulj, zaradi učinka metulja. En sam majhen dobronameren korak lahko ima ogromen vpliv na življenja drugih na drugi strani sveta. Metulj je zamahnil s krili na razdeljevanju hrane v Münchnu in kdo ve, kako daleč bo segel njegov vpliv...

Zahvaljujem se za vsako pomoč in želim, da tudi ti doživiš tisto srečo, ki sem jo doživela jaz ob razdeljevanju hrane. Želim si, da ti bom kdaj lahko pomagala tudi jaz.