Predstavljam vam Sanada Alqarro, desetletnega dečka, ki je preživel eksplozijo izraelske bombe, ki mu je skoraj vzela življenje. 

Lanskega aprila se je Sanad igral s prijatelji na ulici (v vzhodnem delu Jan Yunisa), ko ga je eksplozija v njihovi neposredni bližini hudo poškodovala. Če mu ne bi na pomoč priskočil sosed, ki ga je odnesel v bolnišnico, bi umrl. A preživel je. Več kot tri tedne, ko je bil hospitaliziran na intenzivni negi, se je Sanad boril kot junak: nikoli se ni pritoževal, čeprav je bil večino časa sam, saj so na intenzivni negi obiskovalni časi zelo strogi. Sanad je imel zelo hude rane od šrapnelov na vratu, prsnem košu in rokah ter je bil podvržen zelo težkim posegom… 

Tam sem spoznal njegovega očeta, Shadija, po poklicu fotografa (zdaj brezposelnega). Njegov oče ni niti za trenutek zapustil bolnišnice, čeprav je lahko bil s sinom le dvakrat na dan. Spal je na tleh v bolnišnici, tako kot ostali sorodniki pacientov v bolnišnici Nasser. 

Tri tedne po sprejemu je bil Sanad končno odpuščen in se je vrnil v svoj delno uničen dom (Izraelci so komajda pustili kakšno hišo stoječo). Čeprav se je njegovo telo dobro pozdravilo, njegov um še vedno nosi s seboj posttravmatski stres zaradi grozne izkušnje, ki jo je doživel, ko je bil bombardiran in je moral preživeti toliko časa na intenzivni negi. Njegovo molčanje, žalost in nepripravljenost, da bi šel na ulico, so se izboljšale, vendar ponoči še vedno trpi zaradi nočnih mor. Poleg tega je njegova desna roka delno paralizirana, ker v njegovem telesu še vedno ostaja del šrapnela, ki se dotika enega od živcev v

roke. 

Na žalost se je morala Sanadova družina junija preseliti v šotor, saj so Izraelci prisilili celotno prebivalstvo njihovega mesta, Jan Yunis, da se preseli na zelo ozek pas plaže, da ne bi bili bombardirani. V taborišču za razseljene, kjer zdaj živi, živi v stiski skoraj milijon prebivalcev Gaze, v platnenih šotorih ali barakah, brez odvoza smeti ali kanalizacije. Nimajo niti tekoče vode niti elektrike. Zdaj v šotoru velikosti tri krat dva metra živi on, njegovi starši in trije bratje. Ne jedo dovolj, niti približno ne. Shadi je zadolžen do vratu, ker mora vrniti denar, ki so mu ga posodili prijatelji ali sorodniki, da je lahko zagotovil nekaj hrane za svojo ženo in otroke. Ti prijatelji ali sorodniki pa sami nimajo dovolj denarja. Vse skupaj je neprestano trpljenje zaradi pomanjkanja in skrbi. 

Z njimi se pogosto pogovarjam. Veseli me, da je Sanad v boljšem stanju, da je njegov duševni položaj nekoliko boljši. A zelo me boli, v kakšnih razmerah živijo. Zato sem začel to zbirko, da jim lahko pomagamo, da bodo bolje jedli in da si bodo zdaj, ko se bliža zima, lahko kupili nekaj toplih oblačil, ki so zelo draga. 

Najlepša hvala za vašo pomoč. Vsaka pomoč je neizmerno darilo. 

—————

Predstavljam vam Sanada Alqarro, desetletnega dečka, preživelega eksplozije izraelske bombe, ki ga je skoraj stala življenja.

Lani aprila se je Sanad igral s prijatelji na ulici (v vzhodnem delu Jani Yunisa), ko ga je bližnja eksplozija hudo poškodovala. Če ne bi bilo hitre pomoči soseda, ki ga je odpeljal v bolnišnico, bi umrl. A preživel je. Več kot tri tedne, medtem ko je bil na intenzivni negi, se je Sanad boril kot junak: nikoli se ni pritoževal, čeprav je bil večinoma sam, saj so obiskovalne ure na intenzivni negi zelo stroge. Sanad je imel hude rane od šrapnelov na vratu, prsih in rokah ter je prestal zelo težke posege...

Tam sem spoznal njegovega očeta, Shadija, ki je poklicni fotograf (trenutno brezposeln). Njegov oče ni nikoli zapustil bolnišnice, čeprav je lahko bil pri sinu le dvakrat na dan. Spal je na tleh bolnišnice, tako kot ostali družinski člani pacientov v bolnišnici Nasser.

Po treh tednih hospitalizacije je bil Sanad končno odpuščen in se je vrnil v svoj delno uničen dom (Izraelci so komaj katero hišo pustili nepoškodovano). Čeprav se je njegovo telo dobro pozdravilo, njegov um še vedno nosi travmo grozne izkušnje, ki jo je prestal – bombardiranje in preživljanje toliko časa na intenzivni negi. Izboljšalo se je njegovo molčanje, žalost in nepripravljenost, da bi šel ven, vendar še vedno trpi zaradi nočnih mor. Poleg tega je njegova desna roka delno paralizirana, ker so v njegovem telesu ostali šrapneli, ki so poškodovali enega od živcev v roki.

Na žalost se je morala Sanadova družina junija preseliti v šotor, saj so Izraelci vse prebivalce njihovega mesta, Jani Yunis, prisilili, da se preselijo na zelo ozek pas plaže, da bi se izognili bombardiranju. V taborišču za razseljene osebe, kjer zdaj živijo, je skoraj milijon prebivalcev Gaze stisnjenih v šotorih ali barakah, brez odvoza smeti ali kanalizacijskega sistema. Prav tako nimajo tekoče vode in elektrike. Zdaj v šotoru velikosti tri krat dva metra živijo on, njegovi starši in trije bratje in sestre. Ne jedo dovolj ali pa sploh ne jedo veliko. Shadi je obremenjen z dolgovi, saj mora vračati denar prijateljem ali sorodnikom, ki so mu ga posodili za nakup hrane za ženo in otroke. Ti prijatelji ali družinski člani pa prav tako nimajo dovolj denarja. Vse to je krog stisk in nenehnih skrbi.

Z njimi se pogosto pogovarjam. Vesel sem, da je Sanad v boljšem stanju in da je njegov um nekoliko jasnejši. Vendar me globoko žalosti situacija, v kateri živijo. Zato sem začel to zbiranje sredstev – da bi jim pomagal do boljše hrane in, zdaj ko se bliža zima, da bi lahko kupili nekaj toplih oblačil, ki so zelo draga.

Najlepša hvala za vašo podporo. Vsaka pomoč je neizmerno darilo.