Spoznajte Sanada Alqarro, desetletnega dečka, ki je preživel eksplozijo izraelske bombe, ki ga je skoraj ubila.

Sanad se je aprila lani s prijatelji igral na ulici (v vzhodnem delu mesta Khan Younis), ko ga je eksplozija zelo blizu njih hudo ranila. Če mu ne bi hitro pomagal sosed, ki ga je odpeljal v bolnišnico, bi umrl. Vendar je preživel. Več kot tri tedne na oddelku intenzivne terapije se je Sanad boril kot junak: nikoli se ni nad ničemer pritoževal, čeprav je bil večinoma sam, saj so obiskovalne ure na oddelku intenzivne terapije zelo stroge. Sanad je imel zelo hude šrapnelske rane na vratu, prsih in rokah, zato je bil podvržen zelo surovim tehnikam....

Tam sem spoznal njegovega očeta Šadija, po poklicu fotografa (zdaj je brezposeln). Oče ni nikoli zapustil bolnišnice, čeprav je lahko bil s sinom le dvakrat na dan. Spal je na tleh bolnišnice, tako kot vsi drugi sorodniki bolnikov v bolnišnici Nasser.

Tri tedne po sprejemu so Sanada končno odpustili in se vrnil v svojo delno porušeno hišo (Izraelci so pustili komaj kakšno hišo). Čeprav se je njegovo telo dobro zacelilo, je v njegovem umu še vedno prisoten posttravmatski stres zaradi grozljive izkušnje, ko so ga bombardirali in je moral toliko časa preživeti na oddelku intenzivne terapije. Izboljšali so se mu mutizem, žalost in zavračanje gibanja zunaj, vendar ponoči še vedno trpi zaradi nočnih mor. Poleg tega je njegova desna roka delno paralizirana, saj v njegovem telesu še vedno ostaja kos šrapnela, ki se drgne ob enega od živcev v roki.

njegova roka.

Na žalost se je morala Sanadova družina junija preseliti v šotor, saj so Izraelci vse prebivalce njegovega mesta Khan Younis prisilili, da so se preselili na zelo ozek pas plaže, da bi se izognili bombardiranju. V taborišču za notranje razseljene osebe, kjer zdaj živi, skoraj milijon Gazanov živi v prenatrpanih šotorih iz ponjave ali barakah, kjer ni možnosti za zbiranje odpadkov ali odvajanje odpadnih voda. Prav tako ni tekoče vode ali elektrike. S starši in tremi sorojenci zdaj živi v šotoru, velikem tri krat dva metra. Ne jedo dovolj, še zdaleč ne dovolj. Šadi se utaplja v dolgovih, saj mora vračati denar, ki so mu ga posodili prijatelji ali sorodniki, da je lahko dal hrano svoji ženi in otrokom. Ti prijatelji ali sorodniki pa nimajo dovolj denarja. Vse to je nenehno stanje pomanjkanja in skrbi.

Z njimi se pogosto pogovarjam. Vesel sem, ko vidim, da gre Sanadu bolje, da je njegov um nekoliko boljši. Vendar sem zelo žalosten zaradi razmer, v katerih živijo. Zato sem začel to kampanjo zbiranja sredstev, da bi jim lahko pomagali bolje jesti in zdaj, ko se bliža zima, kupiti nekaj toplih oblačil, ki so zelo draga.

Najlepša hvala za vaše sodelovanje. Vsaka pomoč je veliko darilo.

-----

Predstavljam vam Sanada Alqarro, desetletnega dečka, ki je preživel eksplozijo izraelske bombe, ki ga je skoraj stala življenja.

Sanad se je aprila lani s prijatelji igral na ulici (v vzhodnem Jani Yunisu), ko ga je bližnja eksplozija hudo poškodovala. Če mu ne bi hitro pomagal sosed, ki ga je odpeljal v bolnišnico, bi umrl. Vendar je preživel. Več kot tri tedne, ko je bil na oddelku intenzivne terapije, se je Sanad boril kot junak: nikoli se ni nad ničemer pritoževal, čeprav je bil večinoma sam, saj so obiskovalne ure na oddelku intenzivne terapije zelo stroge. Sanad je imel hude šrapnelske rane na vratu, prsih in rokah, zato je bil deležen zelo zahtevnih postopkov...

Tam sem spoznal njegovega očeta Šadija, ki je poklicni fotograf (trenutno brezposeln). Oče ni nikoli zapustil bolnišnice, čeprav je lahko bil s sinom le dvakrat na dan. Spal je na tleh bolnišnice, tako kot ostali družinski člani bolnikov v bolnišnici Nasser.

Po treh tednih hospitalizacije so Sanada končno odpustili in se vrnil v svoj delno uničeni dom (Izraelci skoraj niso pustili nepoškodovane hiše). Čeprav se je njegovo telo dobro zacelilo, v njegovem umu še vedno ostaja travma zaradi strašne izkušnje, ki jo je doživel - bil je bombardiran in toliko časa je preživel na oddelku intenzivne terapije. Izboljšali so se mu mutizem, žalost in zavračanje gibanja zunaj, vendar ga še vedno pestijo nočne more. Poleg tega je njegova desna roka delno paralizirana, saj je v njegovem telesu ostalo nekaj šrapnelov, ki se dotikajo enega od živcev v roki.

Na žalost se je morala Sanadova družina junija preseliti v šotor, saj so Izraelci vse prebivalce njihovega mesta Khani Yunis prisilili, da so se preselili na zelo ozek pas plaže, da bi se izognili bombardiranju. V taborišču za razseljene osebe, kjer zdaj živijo, je skoraj milijon Gazanov natrpanih v šotorih ali barakah, brez zbiranja odpadkov in kanalizacije. Prav tako nimajo tekoče vode in elektrike. Zdaj v šotoru, velikem tri krat dva metra, živijo on, njegovi starši in trije bratje in sestre. Ne jedo dovolj ali pa sploh ne jedo veliko. Šadija bremenijo dolgovi, saj mora vračati denar prijateljem ali sorodnikom, ki so mu posodili denar za hrano za ženo in otroke. Tudi ti prijatelji ali družinski člani nimajo dovolj denarja. Vse to je krog stiske in nenehnih skrbi.

Z njimi se pogosto pogovarjam. Vesel sem, ko vidim, da je Sanadu bolje, da je njegov um nekoliko bolj jasen. Vendar me razmere, v katerih živijo, zelo žalostijo. Zato sem začel zbirati sredstva, da bi jim pomagal priskrbeti boljšo hrano in zdaj, ko se bliža zima, da bi lahko kupili nekaj toplih oblačil, ki so zelo draga.

Najlepša hvala za vašo podporo. Vsaka pomoč je ogromen dar.