Dragi prijatelji in prijazni ljudje,

Ime mi je Zvonimir. Prihajam iz Hrvaške in prosim za pomoč v trenutku, ko nimam druge izbire.

Leta 1991 je v moji državi izbruhnila kruta vojna. V njej sem sodeloval kot civilist v okviru obveznega služenja vojaškega roka in po svojih močeh pomagal našim obrambnim prizadevanjem. Marca 1992 sem bil hudo ranjen v koleno. Razvil sem osteomielitis in sepso in več mesecev je moje življenje viselo na nitki. Skoraj štiri mesece sem bil v blagi komi s stalno visoko vročino. Zahvaljujoč izkušenim zdravnikom in Božji milosti sem preživel.

Toda pot do okrevanja je bila dolga in boleča. V preteklih letih sem prestal več resnih operacij, nazadnje pa so mi vsadili kolensko protezo. Ker nisem mogel več delati, so mi dodelili invalidsko pokojnino - ta je izjemno nizka in ne zadošča za preživetje.

Pozneje sem moral prestati še eno operacijo zamenjave kolena, ko se je prvi vsadek obrabil. Ta je bil veliko bolj zapleten, s še več kovine in težjim okrevanjem. Hoja je zdaj zelo težka. V prihodnjem letu ali dveh se pričakuje še ena operacija, moje splošno zdravje pa se je močno poslabšalo.

Nikoli si nisem mislil, da se bom znašel v položaju, ko bom moral prositi za takšno pomoč. Ni lahko pisati teh besed, a resnica je naslednja: moji prihodki so veliko premajhni, osnovni življenjski stroški (hrana, najemnina, računi) pa presegajo moje zmožnosti. Država civilnim žrtvam vojne ne nudi ustrezne podpore in počutim se, kot da so me pozabili.

Ne zahtevam veliko. Že majhna mesečna donacija, če je to mogoče, bi resnično spremenila moje življenje. Vse, kar boste darovali, mi bo pomagalo pri kritju stroškov za zdravila, hrano in elektriko. Iz vsega srca se vam zahvaljujem, da ste sploh prebrali mojo zgodbo.

Naj vas Bog blagoslovi.

S hvaležnostjo,

Zvonimir