Lep dan vsem! Nikoli nisem nikogar prosil za kakršnokoli pomoč, zato mi je zdaj težko začeti s tem, kar želim povedati. Morda bo najlažje, če zapišem svojo zgodbo. Obljubim, da bom čim bolj jedrnat.Po skoraj 30 letih najemniškega življenja sem leta 2006 kupil hišo s hipotekarnim kreditom v švicarskih frankih. Na žalost pa so se obroki tako hitro višali, da sem moral delati na treh delovnih mestih, da sem jih lahko plačeval.Nisem pazil nase, zato sem zaradi bolezni novembra 2007 pristal v bolnišnici...Po 10 dneh sem prišel ven in takoj sem se odločil, da bom hišo prodal. Imel sem toliko sreče, da nisem vzel posojila za hišo (ker mi ga nobena banka ni odobrila), ampak smo za nepremičnino mojega znanca dobili 4,2 milijona.Ampak tudi to sem moral plačati, saj nikoli ne bi izkoristil njegove dobrosrčnosti in to je bil moj dolg. V zgodnji pomladi leta 2008 sem nepremičnino prodal in vse vplačal v svoj dolg, a žal to ni bilo dovolj.Vrnil sem se v Budimpešto, tam najel majhno stanovanje in odplačeval obroke še do leta 2014. Takrat sem delal na več mestih, čeprav me nikjer niso hoteli prijaviti.Nato me je leta 2015 usmilila največja domača banka in sem dobil 1,2 milijona posojila kot osebni kredit. Seveda je to že takrat veljalo za drobiž, a vsaj sem ga dobil.Iz tega sem na nekakšen čudežen način lahko kupil nepremičnino z leseno hišo velikosti 16 m² pod Tokodom, ki je bila v zemljiški knjigi evidentirana kot območje, izvzeto iz kmetijske rabe. To pomeni, da tam ni bilo mogoče stalno prebivati.Ne glede na to sem tam živel 2 leti, resda sem sam napeljal elektriko in jo spremenil v bivalno, a takrat je bilo to vse, kar sem imel, in bil sem vesel tudi tega. Čeprav je bil to nekoliko nomadski način življenja, mi ni bil neznan. Preživel sem že veliko težje stvari...Ljubil sem tisto majhno leseno hiško in če bi obstajala le najmanjša možnost, da bi jo kdaj razglasili za pravo stanovanjsko hišo ali vsaj za gradbeno parcelo, je nikoli ne bi prodal.A žal v tej obliki nisem mogel ostati tam. Zato sem ponovno obiskal svoj najljubši bankomat in mi so prijazno ponudili osebni kredit v višini 3 milijonov.Leseno hišo sem uspel prodati po zelo dobri ceni, tako da mi je skupaj s posojilom ostalo 4,2 milijona, iz katerih sem moral najti hišo. Našel sem nepremičnine v groznem stanju. Vse skupaj je bilo strašno, že skoraj brezupno.Saj so bile v razdalji 150–200 km razpadajoče hiše brez ograje za 3,5 milijona, z ogromnimi razpokami na hiši itd... Potem sem avgusta 2018 našel sedanjo hišo.Tudi ta je bila v groznem stanju, a nakupa nisem mogel več odlašati, saj sem moral leseno hišo v skladu s pogodbo predati septembra. Prednost pa je bila, da je blizu železniške postaje, Budimpešta pa je oddaljena le 86 km.To je zame pomemben vidik, ker zdaj in vedno delam v Budimpešti. V skoraj 8 letih sem jo uspel narediti za bivanje, notranjost je zdaj v sprejemljivem stanju, vendar je to požrlo ogromno denarja.Zamenjati je bilo treba vsa okna in vrata, v vseh prostorih zabetonirati podlago in jo nato obložiti. Urediti kopalnico in kuhinjo. Napeljati kanalizacijo, nato pa stene obložiti z mavčnimi ploščami, ker so bile dobesedno grde.Seveda tudi oblaganje s kartonom ni preprosto, saj ga ne morem prilepiti na ilovnate stene, saj to popolnoma prepreči prezračevanje in zračenje ilovice, zato je treba najprej na steno pritrditi lesene letve, na katere se lahko privije karton.Na vrtu, torej na parceli, nisem mogel več ničesar urediti, ker za to nikoli ni bilo denarja. Kar sem lahko naredil brez denarja, sem naredil, na primer odstranil stare trte, grmičevje, izkopal drevesne sadike itd...Na žalost nimam velikih vrat, ker če bi to uresničil, bi moral ponovno zgraditi ograjo, kar bi pomenilo še eno precejšnjo finančno breme. Veliko pomembnejša je strešna konstrukcija. O strešni konstrukciji ne razumem ničesar in si niti ne upam je dotakniti.Na nekaterih mestih se je že skoraj zrušila, a žal ne morem in si ne upam več najeti kredita. Trenutno je moja mesečna obveznost 230 tisoč, to pa moram plačevati še 84 mesecev.Banka mi ne odobri več posojila, ker moja neto plača ne dosega 500 tisoč. Toda tudi če bi mi ga odobrila, z milijonom ne bi prišel nikamor, saj je treba streho v celoti zamenjati, kar stane 5 milijonov.Razmišljal sem tudi o prodaji, a ravno zaradi stanja strehe bi mi jo zelo podcenili... pa tudi zaradi zunanjega propadanja, ker je tudi to grdo. Veliko sem že delal na njej in je ne želim prodati za drobiž.Star sem 58 let in veliko stvari naredim, a tega ne bi še enkrat začel od začetka, ker je bilo to strašno težko in mučno. Prišel sem domov po 24-urnem dežurstvu in začel z oblaganjem s kartonom pri 30 stopinjah...bilo je morilsko delo. To sem naredil pred tremi leti. Seveda ima vsak svoje težave in probleme, to dobro vem, saj delam prav v takšnem delovnem okolju. Z ljudmi, ki nimajo niti možnosti niti upanja za boljšo prihodnost.A tega raje ne bom podrobno opisoval, ker je vse skupaj dolgo in zelo zapleteno. Sam sem se na pot življenja z veliko začetnico podal z mislijo: »Pojdi, kamor hočeš! Če crkneš, me to sploh ne zanima.« Vse to se je zgodilo marca 1984. Takrat sem odšel na takrat še obstoječo železniško postajo Barta puszta in vstopil na prihajajoči vlak, ki me je odpeljal v Budimpešto.Nisem šel v kupej, ampak sem sedel zunaj na peronu – v takratnih vagonih so še imeli klopi – in kar naenkrat je po Ceglédu prišel kontrolor vozovnic.Prosil me je za vozovnico, jaz pa sem mu rekel, da je nimam, pogledal sem se, obraz sem imel ves v krvi zaradi zlomljenega nosu, on pa je zamahnil z roko in me pustil pri miru. Ko je vlak pripeljal na zahodno postajo, so vsi izstopili, jaz pa sem tam sedel in razmišljal, kaj naj zdaj storim.Potem sem se zbral in uredil misli. Vstaneš, poiščeš stranišče in si umiješ obraz. To je prvo. Tako sem storil. Potem sem postal strašno lačen,spomnil sem se, da ljudje na vlaku puščajo steklenice piva, zato sem počakal na prihod naslednjega vlaka in ko so vsi izstopili, sem po njem pretekel še pred čistilci in pobral kakšnih dvajset steklenic, komaj sem jih lahko nosil.Potem sem ljudi vprašal, kje bi jih lahko zamenjal, saj v tem velikem grešnem mestu nisem poznal ničesar. Vsi so mi rekli trgovino Skála, zato sem šel tja in takoj sem dobil 42 Ft.42 forintov, razumete??? Ogromno! To je bilo takrat zame pravo bogastvo. Pol litra mleka je stalo 2,80, 5 dekarjev masla 3 forinte in četrt kilograma kruha 2 forinta – prava pojedina! Ampak kje naj to pojem? Poglejal sem, kdaj odpelje hitri vlak, ki je odpeljal šele čez kar nekaj časa, in na njem sem pojedel svojo večerjo. Ugotovil sem, da to deluje in da bom to lahko počel tudi v prihodnosti.Tako sem ostal na zahodu in zbiral steklenice, tako da sem imel kaj jesti, pa tudi za telefon in oglasni časopis ... saj takrat še ni bilo interneta, pametnih telefonov in podobnega ...:Ponoči sem spal v hitrih vlakih, ki niso odpeljali, čeprav so me policisti včasih pretepli z gumijevko, ker so me čistilci zelo sovražili, ker sem pred njimi pobiral prazne steklenice na vlakih,zato so me pogosto prijavili policistom, da spim v vagonu X. Takrat pa sem prešel na drug vlak. Medtem sem podnevi najprej iskal delo in delovno mesto. Nikjer me niso zaposlili.Nisem razumel, zakaj me ne zaposlijo niti za najbolj umazano delo. Bil sem precej neumen. Niso me zaposlili, ker še nisem dopolnil 16 let. Šele po deseti zavrnitvi sem to končno dojel.Pravkar sem se vračal iz severne avtomehanične delavnice proti trgu Orczy, peš – ker sem povsod hodil peš, po eni strani zato, ker nisem imel več denarja za vozovnico, po drugi strani pa zato, ker sem hotel spoznati Budimpešto –, ko sem zagledal ogromno tovarno z imenom Ganz Mávag.Odločil sem se, da bom vstopil, naj se zgodi karkoli. Ni važno, kakšno delo, opravil bom vse, samo da ga imam. A spet se je ponovila ista zgodba, še nisem dopolnil 16 let itd...Takrat me je globoko v notranjosti prevzela grenkoba, tega občutka ne morem opisati z besedami. Nisem jokal, navadil sem se, da se ne sme, saj kakšen moški je tisti, ki joka? A sem se globoko potopil vase in začel moledovati.Obljubil sem vse, sprejel sem vse, celo rekel sem, da bom vzel le polovico plače kot drugi, samo da me zaposlijo. Vprašali so me, kje živim, rekel sem, da pri Nyugatin :) A seveda je bil v moji osebni izkaznici naveden naslov Barta puszta... in to je res 130 km stran. Izmišljal sem si, da sem v Budimpešti šele nekaj dni itd...Kar je bilo navsezadnje res. A tega, da živim v Nyugatiju, nisem mogel povedati :) Bistvo je, da mi je vodja oddelka, ki je bil neskončno sočuten človek, prizanesel in me zaposlil kot pomočnika v skladišču.To je bilo takrat zame vrhunec. Rekel je, kdaj naj naslednji dan pridem na zdravstveno pregled itd... a jaz v mislih že nisem bil tam. Bil sem tako vesel, da sem si tisti dan privoščil posebno večerjo.Zbrala sem še več steklenic in kupila 200 gramov salame poleg običajnega mleka, masla in kruha. Niti mi ni bilo več mar, če me je policist enkrat ali dvakrat udaril z gumijevko...me ni zanimalo. Imel sem delo in to je takrat pomenilo življenje! No, začetek dela tudi ni bil enostaven. Bil sem neizkušen in navajen, da je treba na podeželju iz dane naloge iztisniti maksimum.Vstopil sem v veliko tovarno, spoznal sem skupino, ki je skupaj z mano štela 7 članov, in vodja skupine mi je rekla: »-Sedi, Laci, in v miru zajtrkuj.« Počutil sem se zelo slabo, sramoval sem se celo tega, da obstajam...Jaz ne zajtrkujem.To sem rekel in vprašal, kaj moram tukaj delati. Vodja skupine me je pospremila na konec skladišča in mi podrobno pokazala, kako se obračuna material: na ta papir napišeš ime materiala, kodno številko itd., število kosov in datum.Dobro, sem pomislil. Takoj sem se lotil dela. V skladišču je bilo 12 vrst regalov, do 11.40 sem opravil 3 vrste. Vodja skupine je bil v pisarni skladišča in je usklajeval kartone s skladiščnikom, zato sploh ni videl, kako napredujem. Ob 11.40 sem moral prenehati, ker je bil čas za kosilo, in takrat se je razjezil name. »Kaj si delal, Laci???« – je vprašal... jaz pa sem samo stal in se sramoval, ker sem zagotovo kaj zamočil... »Si opravil pol mesečnega dela? To ni dovoljeno! Kako bomo tu preživeli dva meseca, če je že v prvih dveh dneh skoraj polovica posnetkov narejena? Potem mi je razložil, da posnamem eno stvar, potem pa počivam... ali grem v kantino ali se sprehodim...No, od takrat naprej sem vedel, da je tu drugačna delovna morala :) A sem se takoj prilagodil, saj sem se bal, da me bodo odpustili. Takrat sem torej že imel delo, a še vedno sem moral urediti nastanitev. Brez forinta nisem imel preveč možnosti, da bi kjer koli našel podnajem.Že 23 dni sem »bival« na zahodni železniški postaji, in tako železničarji kot policisti so me vedno bolj ostro gledali, torej se je situacija začela zaostrovati, moral sem nujno nekaj najti.Na stebru sem našel oglas, da iščejo sostanovalca za sobo za 870 forintov na mesec. To bi bilo zame odlično. Poklical sem na telefonsko številko in odšel v Óbudo, vendar ne peš, ampak z avtobusom številka 60 :) Sprejela me je zelo starejša zakonska dvojica, gospod mi je pokazal sobo, ki je bila v ločenem majhnem stranskem objektu. V njej sta bili dve postelji, miza, dva stola in peč. Rekel sem, da je to zame popolnost.Bilo je že konec meseca, plačo pa sem dobil šele čez kakih dvanajst dni. A sem si rekel, da ni nič hudega, do takrat bom pač prenočeval v Nyugatiju.Dogovorili smo se, da pridem 10. dne naslednjega meseca, ker bom takrat že lahko plačal, oni pa so me vprašali, kje zdaj živim. Rekel sem, da v zavetišču. Ravno sem se poslovil od njih, ko je gospa nekaj zašepetala gospodu na uho.Morda sem prehodil petnajst metrov in bil sem srečen v sebi... zelo srečen, saj bom imel kje spati, jesti itd...Takrat sem zaslišal, da me gospod kliče: »Mladenič, vrni se!« V trenutku sem se ustavil, ker sem mislil, da so si premislili. Končno, res so si premislili, le drugače, kot sem mislil. Rekel je: » Z ženo sva se pogovorila in sklenila, da se vseliš že danes, če ti to ustreza, plačilo pa boš dal tukaj, ko boš dobil plačo.« Resnično nisem smel jokati, ker je bilo to vedno prepovedano, a takrat so se mi oči napolnile s solzami, nisem vedel, kaj naj rečem...Solze so mi tekle po obrazu, stric je to opazil, mi položil roko na ramo in rekel le: »Pridite.« Vedela sem, da tisti večer ne bom jedla, ker sem računala, da bom, ko se vrnem v zahodno del mesta, zbrala steklenice.A koga je to sploh zanimalo? Kot otrok sem bil pogosto lačen, to ni bil tako velik problem. Popil sem veliko vode in še vedno komajda sem lahko dojel, kaj se je zgodilo. In o tem, kako dobri ljudje so bili, imam še eno zgodbo. Božič leta 1984.Moja mesečna plača je bila 2800 forintov. To je resnično malo, a sem se znašel. Plačal sem najem, ko sem potreboval kakšna oblačila ali čevlje, sem jih kupil, ostalo pa sem razporedil po dnevih.Seveda se je zgodilo, da nisem mogel vzdržati, na primer kremne pite... torej sem zapravil denar za naslednji dan. No, potem en dan nisem jedel in spet sem bil na pravi poti.Najtežji so bili prazniki. Takrat sem imela v glavi samo hrano, ker nisem imela s čim zaposliti misli. Božič je bil zame takrat grozen.Vsi moji sodelavci so pripovedovali, komu kakšno darilo načrtujejo, kakšno hrano itd... Že poslušati sem to sovražil. 23. decembra 1984 sem šel v veliki trgovski center na Batthyányi trgu in kupil za vsak dan eno konzervo hrane.Ta razkošje sem si lahko privoščila, ker sem kot priznanje za odlično delo prejela nagrado v višini 100 forintov. Tako sem imela za vsak praznični dan eno konzervo poleg običajnega mleka, masla in kruha.Na božični večer sem ležal v postelji in se spominjal grozot preteklih božičev, ki so se zgodile na kmetiji... in takrat je nekdo tiho potrkal... Nato me je nekdo poklical: »-Je Laci doma?« Odprl sem vrata in pred mano je stal stric z krožnikom, pokritim s prtičkom v roki... Prinesel mi je 2 rezina ocvrtega mesa s krompirjevim pirejem... in se še opravičeval, ker jih ocvrejo v olju namesto v maščobi...Uspelo mi je izustiti le: »Hvala lepa.« Želel mi je dober tek in prijetne božične praznike, nato pa je odšel. Spet sem bil popolnoma osupel... a lakota je močna. V trenutku sem vse pospravil.Lahko bi še dolgo pisal naprej, a ne vem, ali to sploh koga zanima ali ne. Zato se zdaj poslavljam in se vam vnaprej zahvaljujem za pomoč, če pa ste moj zapis prebrali le iz radovednosti, se vam tudi za to iskreno zahvaljujem!