Leta zdravstvenih težav, hudih zdravstvenih težav in stresa, a smo se še vedno zelo trudili, da bi imeli čim boljše življenje. Žal v današnjem gospodarstvu nisva mogla doseči svojega cilja, da bi imela svoj, zasebni košček sreče in veselja. Dom!

Moj mož (44 let) se je zaradi mene (31 let) preselil v države, kjer ne govori jezika in ne razume kulture, naredil me je za najsrečnejšo osebo na svetu, nato pa je dva meseca po najinem poročnem dnevu doživel kap, izgubil službo, ni dobil plače. Grozljivi dnevi, ki so bili pred nami, so bili polni pristnega strahu, žalosti, pa tudi upanja, vse to pa je bilo ujeto v zanko eksistencialne krize. Zgodil se je Covid, brez službe, vzdrževana z eno plačo, vključno s preživljanjem staršev, veliko dolgov, brez izhoda. Od takrat je bil boj.

Še danes se ne moremo trdno postaviti na lastne noge. Pravijo, da nisi šibak, če prosiš za pomoč, zato sva si rekla, da bova poskusila.

Drug na drugega se obračava po ljubezen in podporo, vendar želiva zgraditi nekaj, kar bova lahko skupaj negovala in živela svoje sanje.

Že vnaprej se vam zahvaljujemo!