Ime mi je Florin Dimofte in sem oče čudovite 7-letne deklice. Ona je razlog, da ne obupam, čeprav me je življenje že neštetokrat spravilo na kolena.

Živim s sladkorno boleznijo tipa 1, nevropatijo, retinopatijo, hipertenzijo in sem pretrpel več možganskih kapi. Poleg tega se vsak dan borim z anksioznostjo in depresijo.

To niso le medicinski izrazi – to je moja vsakdanja realnost.

So dnevi, ko komaj delujem. Noči, ko ne morem spati. In trenutki, ko me hčerka pogleda in si želi »očeta, kakršen sem bil nekoč« ... in nimam besed, da bi jo potolažil.

Trenutno preživljam z invalidsko pokojnino v višini približno 260 evrov na mesec (1281 RON). To komaj pokrije osnovne potrebe – to ni življenje, to je le preživetje.

Ampak ne želim se vdati. Ne želim biti večno odvisen od pomoči. Želim delati. Želim spet stati na lastnih nogah.

📌 Moja sanja je, da bi odprl majhno podjetje za hitro hrano s kajenjem in žarom.

To ni le sanje – to je edini realističen način, da delam po lastnem ritmu, ob upoštevanju mojega zdravstvenega stanja.

Ne prosim za enostavno rešitev.

Prosim za priložnost.

Želim si, da bi lahko pogledal hčerki v oči in rekel:

„Tvoj oče se ni vdal.“

• Gradnja ali nakup opreme za dimljenje
• Zagon majhnega podjetja
• Pridobitev neodvisnosti in stabilnosti

Ne prosim za sočutje.

Prosim za priložnost, da si ponovno zgradim življenje.

Če mi lahko pomagate, se vam iz srca zahvaljujem.

Če ne morete, prosim, razmislite o tem, da bi delili mojo zgodbo.

Morda bo dosegla nekoga, ki lahko spremeni prihodnost očeta... in njegovega otroka.

🙏