Pozdravljam vse. Sem upokojenec, ki so me po 14 letih zveze z žensko vrgli iz hiše kot smeti. V življenju nisem nikomur storil krivice, še manj pa svoji družini. Oktobra letos mi je partnerka povedala, da me ne ljubi več in da si želi urediti življenje z nekom drugim, jaz pa naj se izselim. To sem storil. Nisem se boril zanjo, saj je bilo to obsojeno na neuspeh. Ostal sem sam. Brez doma sem odšel z vrečami oblačil. Pustil sem ji hišo, avto, vse, za kar sem delal. Zdaj nimam niti za osnovne potrebe, nimam niti za kruh. Pokojnina, ki jo prejemam, znaša 1950 PLN. Od tega gre 1200 za najem stanovanja, oziroma kletnih prostorov. Srce mi je že večkrat zlomilo od žalosti, bolečine zaradi tega, kako je mogoče ravnati z nekom, ki je več kot desetletje skrbel za družino, za dom. Nikoli nisem dal razloga za izdajo, nikoli nisem zlorabljal alkohola. Bil sem, trudil sem se biti dober oče, partner. Oče, ker imava skupno hčerko, ki je 30. novembra dopolnila 13 let. Otrok je jokal, ko me je mama vrgla iz hiše. To me je tako bolelo, bil sem tako nemočen. V teh letih sem se za družino zadolžil pri bankah, da bi obnovil hišo, v kateri smo živeli. Hiša je ostala partnerki, dolgovi pa meni. Zaradi vsega tega sem poskušal narediti samomor, a sem se smrti izognil zahvaljujoč mojemu delodajalcu. Zdaj vem, da je bila to zelo neumna rešitev. Na žalost se je po nekaj časa izkazalo, da sem izgubil tudi službo, ker sem na bolniškem dopustu. Zdaj se ne morem sprijazniti s tem vsem, poleg tega pa se je izkazalo, da bom moral zapustiti najeto stanovanje, ker so stroški za lastnika previsoki. In spet mi prihajajo v glavo neumne misli. Vem, da ta denar ne bo obnovil moje družine, ne bom kupil stanovanja, vendar bi omogočil zmanjšanje dolgov. Morda bi me celo spet postavil na noge. Sam se s tem ne bom spopadel. Sem vreden človek, le da brez pomoči ne bom zmogel. Prosim vse, ki bi radi in imajo srce, za pomoč. Bojim se, da bom slabo končal, če mi nihče ne bo podal roke. Rad bi živel in bil še komu potreben.