…v življenju človeka so trenutki, ko zmanjka besed, namesto njih pa ostanejo le tihe molitve, prošnje in upanje. To je takšen trenutek, a jaz moram kljub temu spregovoriti! Ne morem tega povedati nikomur, zato bom to povedal vsem! 

Glioblastom…

Šestega oktobra si nepričakovano, nepozvano, a zato toliko bolj neusmiljeno vdrl v naša življenja. Dragi brat, tisti dan tvoj obraz, ki običajno žari od nasmeha, ni žarel. Prišel si in zdaj se pripravljaš, da mi vzameš vse, kar mi je tako sladko, kot med! A jaz ti tega ne bom dala! Nikoli ti tega ne bom dala!!! 

Za nami so dolgi meseci bolečine, skrbi, neprespanih noči in solz… Mojega Andika je napadel najbolj agresiven tumor na svetu. Operacija, ki ji je rešila življenje, 30 obsevanj, 21 kemoterapij, nato pa upanje, da je strašna bolezen izginila iz našega življenja. Upanje, da se naš svet ne bo sesul. Potem pa je januarja prišla žalostna novica… rak se je ponovil in je še bolj agresiven kot kdaj koli prej. Zdravniki so obupali nad mojo močno, pogumno, čudovito sestro! (Napovedujejo ji še 4–6 mesecev.) Zdaj bi lahko nastopila tišina, vrsta vprašanj brez odgovora, jeza, izguba upanja! 

… a jaz se ne bom vdala, ne morem se sprijazniti z izgubo moje pogumne, čudovite sestre! V Nemčiji sem našla metodo, imunoterapijo, ki je v bistvu zdravljenje v obliki lastno razvitega cepiva. Kaže izjemno dobre rezultate in obstaja bolnik v podobnem položaju, ki je že dosegel šestletno preživetje. (Več o zdravljenju tukaj:https://www.nature.com/articles/s41467-024-51315-8) 

Zdravljenje stane 80.000 evrov, v prvem krogu moramo plačati 20.000 evrov za diagnostiko, preostalih 60.000 evrov pa za cepivo. 

Tu potrebujem vašo pomoč! Prosim vas, da mi, če lahko, pomagate v tem boju, da bo moj brat še naprej sijal na tej Zemlji. Moj pogumni brat, ki ga življenje nikoli ni prizaneslo, je pokopala svojega triletnega otroka, ki ima srce in dušo na pravem mestu, ki bratovega sinčka ljubi kot svojega, ki ne skrbi zase, ampak se boji, kaj bo z nami, če bo morala oditi… z besedami je nemogoče opisati, kakšen čudovit človek, sestra, teta, kakšna čudovita hči naše mame je… še toliko dela ima med nami! Velika borka je in če bo dobila priložnost, če nam bo uspelo skupaj, bo to tudi uresničila! Pri 54 letih še ni prišel čas za slovo! Še ne! Še mora naučiti našega malega nečaka trikov dvorjenja, ga mora spremljati na maturi, se mora smehljati na poročnih fotografijah in še o tolikih stvareh mu mora dati nasvet!

Prosim vas, če lahko vsaj malo pomagate v tem boju za okrevanje – že cena ene tablice čokolade ali vrečke sladkorja pomaga, saj se veliko malih stvari sešteje v veliko! 

Če tega ne morete storiti, prosim, pošljite mi miselni objem – verjemite mi, to veliko pomeni! Verjamem, da nam bo skupaj uspelo! Verjamem, da smo sicer izgubili bitko, a iz boja bomo odšli z dvignjeno glavo, zmagoslavno, roko v roki! 

Iskrena hvala: Barbara