9. julij 2025

Takrat bi me zdravnik operiral in mi vstavil kolčno protezo.

Ali pa država.

Ali pa zdravstvena zavarovalnica. Ni važno.

Odločil sem se, da moram o tem napisati.

V delih.

1. del.

To, da boli, je proces. Vedno. Ni tako, da ne bi bilo. Konec koncev ima leto 365 dni, torej človek 365-krat pomisli, da bo še huje.

Ali pa bolje. Kdo ve...

Med plesom ne boli ...tako zelo. Mislim, da je to nekako tudi psihologija. Samo to prekleto sranje je, da vidim, da to znam narediti slabše celo od slabših plesalcev...

Nekdanji profesionalec...

Moram se smejati.

In jaz poučujem, pravi mojster Mekk.

Hromi učitelj plesa... no... ha... haaa... hahaha!

Špički so stvar preteklosti...

In dvig nog. Nikoli ne bi pomislil, da bo to kdaj težko. No, zdaj pa je tu.

Nekoč:

Ponedeljek: OldBoys, Pecsa.

Torek: Rocky Buli Alcatraz,

Sreda: Cadillac, Almássy tér,

Četrtek: Madarak,

...nič ne moti...

Petek: Katera koli zabava s plesom v paru.

Sobota: Sobotna večerna vročica.

Nedelja: Čaj ob petih.

Vzdržal sem desetletja...

35 let tekmovalnega plesa, zdaj pa...

Kakšno je življenje, ki se ves čas giblje, živi, utripa, nato pa je obsojeno na prehod v opazovalni način delovanja?!

Nisem upokojenec.

Mislim, da nikoli ne bom!

Plesne ure, tabori, zabave, plesi, prireditve, plesni vikendi.

Khm...

Aflamin. To je ime za zdravilo proti bolečinam. Na recept.

Moram se smejati. Vse življenje nisem nikoli jemal nobenih zdravil. Zdaj pa...

Nihče ne vidi, da je sranje.

Nihče ne vidi, da je šibko.

Samo da šepa.

Prekleto!

Ampak to počnem, ker ti, življenje, delo, sodelavci, učenci to pričakujejo od tebe.

Pravzaprav je to prav!

Ker me to ohranja pri življenju.

Grem, delam, živim, poučujem.

Tudi danes.

Potem pa še en oooogromen, dolg vzdih.

Naj živi socialno zavarovanje!!

Ker 9. julij 2025.

Poljub!:))))