Živim s hudo boleznijo, ki močno omejuje moje vsakdanje življenje. Veliko časa preživim doma, pogosto odrezan od zunanjega sveta, medtem ko bi moral živeti najbolj aktivna leta svojega življenja. Fotografiranje zame ne bi bilo predmet ali hobi, ampak priložnost.

Fotoaparat mi bi pomagal ponovno najti smisel in cilj v mojih dnevih. Ustvarjal bi lahko tudi takrat, ko se fizično ne morem premikati ali športati. Snemanje fotografij mi bi pomagalo izraziti čustva, predelati bolečino in zaprtost ter preusmeriti pozornost od bolezni.

Ko mi bo moč dopuščala, bi mi fotografiranje dalo motivacijo, da se odpravim iz stanovanja, četudi le za kratek čas. To ne bi izboljšalo le mojega duševnega stanja, ampak mi vrnilo tudi nekaj tiste svobode, ki mi jo je bolezen odvzela.

Fotoaparat bi mi bil orodje za izražanje sebe, za napredovanje na poti k ozdravitvi in za to, da ne bi le preživela vsakdanjika, ampak bi v njem spet našla smisel.

Živim z resno boleznijo, ki močno omejuje moje vsakdanje življenje. Veliko časa preživim doma, pogosto izolirana od zunanjega sveta, v letih, ko bi morala živeti aktivno in smiselno življenje. Zame fotografija ne bi bila le hobi ali predmet, ampak prava priložnost.

Fotoaparat mi bi pomagal ponovno najti smisel in motivacijo. Tudi v dneh, ko fizično ne morem ven ali se ukvarjati s športom, bi mi fotografija omogočila ustvarjanje nekaj pomembnega. Fotografiranje bi mi pomagalo izraziti čustva, predelati bolečino in osamljenost ter preusmeriti pozornost stran od bolezni.

V dneh, ko mi to dopuščajo moči, bi me fotografija tudi motivirala, da zapustim dom, četudi le za kratek čas. To bi podprlo moje duševno zdravje in mi pomagalo ponovno pridobiti občutek svobode, ki mi ga je odvzela bolezen.

Zame bi bil fotoaparat orodje za izražanje sebe, zdravljenje in ponovno izgradnjo življenja, ki ga ne opredeljuje le bolezen, ampak ustvarjalnost in upanje.

Živim z resno boleznijo, ki močno omejuje moje vsakdanje življenje. Veliko časa preživim doma, pogosto izoliran od sveta, v obdobju življenja, ki bi moralo biti aktivno in polno možnosti. Fotografija zame ne bi bila le hobi ali predmet, ampak prava priložnost.

Fotoaparat mi bi pomagal ponovno najti smisel in motivacijo. Tudi v dneh, ko fizično ne morem iz hiše ali se ukvarjati s športom, bi mi fotografija omogočila ustvarjanje nekaj vrednega. Fotografiranje mi bi pomagalo izražati čustva, spoprijemati se z bolečino in osamljenostjo ter odvrniti misli od bolezni.

V dneh, ko bom imela dovolj moči, bi me fotografija motivirala tudi k odhodu iz hiše, četudi le za kratek čas. To bi pozitivno vplivalo na moje duševno zdravje in mi pomagalo ponovno pridobiti občutek svobode, ki mi ga je odvzela bolezen.

Fotoaparat bi mi bil orodje za izražanje, pot do notranjega zdravljenja in gradnje življenja, ki ga ne opredeljuje izključno bolezen, temveč ustvarjalnost in upanje.