Bára je naša prijateljica, ki jo poznamo kot neverjetno močno, delovno in ljubečo mamo. Vendar so bila zadnja leta zanjo izredno težka. Že dolgo se bori za možnost, da bi bila blizu svojemu sinčku, hkrati se sooča z resnimi pravnimi in finančnimi težavami, zdaj pa se poleg tega podvrže zahtevnemu onkološkemu zdravljenju.

Danes se je znašla v situaciji, s katero sama ne more več opraviti. Grozi ji, da bo zaradi izvršilnega postopka, ki ga je sprožil njen bivši mož, izgubila svoj dom – hišo, ki je povezana z njeno družino, otroštvom in spomini na njenega očeta ter ki jo je želela nekoč ohraniti tudi za svojega sina.

Zato smo se odločili, da bomo organizirali to zbirko in prosili za pomoč zanjo.

Prosimo vas, če lahko, pomagajte Bari ohraniti njen dom, premagati to težko obdobje in ji dati priložnost, da se osredotoči predvsem na najpomembnejše – na svoje zdravje in na to, da bo nekoč spet lahko v polni meri mama svojega sina.

Vsak prispevek, še tako majhen, ji lahko pomeni ogromno pomoč. Če pa ne morete prispevati, nam bo v veliko pomoč tudi deljenje te zbirke.

Barini zgodbo si lahko preberete spodaj.

Iskreno se vam zahvaljujemo.

Bárini prijatelji

»Če poznate podcast Seznam Zpráv »Ve stínu« (češki portal z novicami po e-pošti), morda poznate tudi našo zgodbo.

Sem ljubeča mama petletnega dečka. Z bivšim možem se že skoraj pet let sodimo za našega sina. Čeprav sem zanj v prvih dveh letih in pol njegovega življenja vsak dan skrbela sama, je danes zaupan v očetovo skrb, jaz pa se z njim lahko vidim le v zelo omejenem obsegu 40 ur na mesec, za del tega časa pa moram celo plačati. Pri meni doma ni spal že več kot leto in osem mesecev.

Vse se je začelo v trenutku, ko sem izrazila resen sum, da bi oče lahko poškodoval mojega sina. Takrat sem ravnala kot mama, ki je želela zaščititi svojega otroka. Ta sum so potrdili tudi številni psihologi in psihiatri. Policija tega suma še danes ni pojasnila, zadeva pa je še vedno odprta. Do danes niso bile naročene strokovne izvedenske ocene niti za sina niti za naju, starša.

Našo zgodbo je podrobno dokumentirala preiskovalna ekipa Seznam Zpráv v petdelni seriji »V senci«, zadeva pa je medtem prišla vse do Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

Za vsako uro, ki jo preživim s sinom, se borim kot levinja.

Moja največja želja je, da bi bila sinu nekega dne spet blizu kot mama – da bi skrbela zanj, ga vodila v vrtec, mu pred spanjem brala pravljice, ga objemala, ko bo žalosten, in bila del njegovega vsakdanjega življenja. Zame je izredno boleče, ko se srečujem s situacijami, v katerih otroci ali starši iz vrtca ali krožka mojega sina sploh ne vedo, da sem jaz njegova mama, in za mamo štejejo partnerko njegovega očeta. Še bolj boleči so trenutki, ko se sin vrne domov in mi pripoveduje, da je slišal, da bom kmalu umrla, njegova mama pa bo očetova partnerka...

Zdaj pa je moja zgodba vstopila v novo, zame eksistencialno fazo.

Po razpadu najinega zakona sem se večkrat poskušala dogovoriti z očetom najinega sina. Na žalost ni pripravljen na noben dogovor in tudi po petih letih nam ni uspelo zaključiti dolgotrajnih sporov. Nasprotno, moram se soočati z vedno novimi tožbami in prijavami...

Na podlagi pravnomočne sodne odločbe oče našega sina zdaj od mene zahteva en milijon kron plus stroški postopka. Proti tej odločbi smo vložili pritožbo na Vrhovno sodišče in ustavno pritožbo, vendar brez uspeha – v tej brezprimerni zadevi mi je odvzet dostop do obravnave pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem. Sodišča so zavrnila obravnavo zadeve, čeprav ni šlo za očitno neutemeljeno ali nedopustno vlogo. Naslednji na vrsti je spet Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.

Del sodbe je tudi opravičilo v obliki, med drugim, plačanega oglasa v natančnem besedilu, ki ga je na zahtevo očeta določilo sodišče, v katerem moram napisati stvari, ki pa ne ustrezajo resnici in dejanskemu stanju. Čeprav sem se očetu našega sina iskreno opravičila za to, da se je morda počutil užaljenega zaradi mojih javnih izjav, tega opravičila ni sprejel in vztraja pri izpolnitvi opravičila v obliki, ki jo je določilo sodišče, kar tudi izterjuje z izvršilnim postopkom.

V zvezi s tem se zdaj soočam z več izvršilnimi postopki, ki jih je oče začel že prvi dan, ko je sodba postala pravnomočna, in ki lahko vodijo celo do izvršilne prodaje naše hiše.

Prav ta hiša pa mi pomeni veliko več kot le nepremičnino.

Pridobila sem ga pri petnajstih letih po nenadni smrti svojega očeta, ki ni dočakal njegove dokončanja. Z mojo takrat 23-letno sestro in mamo smo ga dokončale same. To je naš dom, kraj, povezan z mojo družino in mojimi koreninami.

Nekoč sem ga želela ohraniti tudi za svojega sina – kot spomin na njegove prednike in kot kraj, kjer bo vedel, da ima svoj dom in svojo oporo, ki mu je nihče ne more vzeti niti zahtevati. Zato sem zanj ustanovila skrbniški sklad, katerega edini upravičenec je on. Toda niti ta korak ni končal spora z njegovim očetom, nasprotno, oče je proti temu vložil ugovore, prijavil nas na gospodarsko kriminalno policijo in danes nam grozi, da bomo izgubili naš dom.

Poleg tega v hiši živi moja hudo bolna, skoraj osemdesetletna mama. Oče je tudi njeni sinovi naložil izvršbo na starostno pokojnino. Izguba hiše zato ne bi pomenila le izgube mojega bivališča, ampak tudi ogrožanje njenega doma v času, ko sama potrebuje mir in varnost.

In ravno v trenutku, ko rešujem to situacijo, se tudi sama borim za svoje zdravje.

Nenehen, dolgotrajen stres in bolečina zaradi izgube ljubljenega otroka sta terjala svoj davek.

V maju sem izvedela, da imam zelo resno, agresivno onkološko bolezen in da se moram nemudoma začeti zdraviti.

Trenutno sem na dolgotrajni bolniški odsotnosti, zdravljenje pa mi ne omogoča dela v obsegu, v kakršnem sem delala prej. Vse življenje sem bila navajena, da sem s svojim delom skrbela zase in za svojo družino – kot profesionalna glasbenica, s poučevanjem glasbe in nastopanjem na koncertih.

Zdravljenje pa je načrtovano še za daljše obdobje...

V preteklosti je že potekala zbirka sredstev za kritje stroškov odvetnikov, da sva se s sinom lahko branila v tekočih sodnih postopkih. Prav ta zbirka je na podlagi prijave postala predmet nadaljnjih preiskav policije oziroma davčne uprave. Vse je bilo zaključeno in zaključki obeh organov so se strinjali, da je bila zbirka popolnoma v redu. Kljub temu je bivši mož proti meni vložil tožbo z zahtevkom za 1 milijon kron. Trdi, da sem se z zbirko »obogatila« in da mi zato ni težko plačati tega zneska. Zbrana sredstva so bila namreč uporabljena izključno za pravno pomoč, njihova poraba pa je bila večkrat pregledana.

Mislila sem, da mi bo uspelo plačati znesek očetu mojega sina in tako vsaj delno zaključiti spore, a zaradi izvršbe in moje bolezni si zdaj uradno nikjer več ne morem izposoditi denarja.

Danes pa je situacija drugačna. Ne prosim za pomoč zato, da bi lahko vodila še en neskončen boj.

Prosim za pomoč zato, da ne bi izgubili našega doma, da bi lahko v miru nadaljevala z onkološkim zdravljenjem in da bi nekoč spet lahko normalno živela ter skrbela za svojega ljubljenega sina. Ne želim, da bi moj sin odraščal z občutkom, da je njegova mama izginila iz njegovega življenja. Želim biti tu zanj. Želim si ozdraviti in storiti vse, kar je v moji moči, da bom spet lahko postala resnični del njegovega vsakdanjega življenja.

Nikoli nisem mislila, da bom morala prositi za pomoč ljudi, ki jih sploh ne poznam. Danes pa nimam druge možnosti.

Ne želim si več bojev, več sodnih postopkov niti več bolečine. Moja največja želja v življenju je, da se pozdravim. Da sem tu za svojega sina. Da lahko zanj normalno skrbim, da ga vidim odraščati. In da končno najdem mir.

Ne želim si ničesar drugega kot zaslužen mir in spokojnost zase, za svojega sina in za našo družino.

Zato danes prosim za pomoč. Ne zato, da bi lahko še naprej borila. Ampak da bi imela priložnost čim prej končati ta boj in spet začeti normalno živeti.

Želim si ozdraviti. Želim ohraniti naš dom. In najbolj od vsega si želim spet biti mama, ki je lahko blizu svojemu sinu.

Iz srca se zahvaljujem vsem, ki nam bodo pomagali. Če ne morete prispevati, nam bo pomagalo tudi deljenje te zbirke.”

Barbora