Bára je naša prijateljica, ki jo poznamo kot neverjetno močno, delovno in ljubečo mamo. Vendar so bila zadnja leta zanjo izredno težka. Že dolgo se bori za možnost, da bi bila blizu svojemu sinčku, hkrati pa se sooča z resnimi pravnimi in finančnimi težavami, zdaj pa se poleg tega podvrže zahtevnemu onkološkemu zdravljenju.

Danes se je znašla v situaciji, s katero sama ne more več opraviti. Grozi ji, da bo zaradi izvršilnega postopka svojega bivšega moža izgubila svoj dom – hišo, ki je povezana z njeno družino, otroštvom in spomini na njenega očeta ter ki jo je želela nekoč ohraniti tudi za svojega sina.

Zato smo se odločili, da bomo organizirali to zbirko in prosili za pomoč zanjo.

Prosimo vas, če lahko, pomagajte Bari ohraniti njen dom, premagati to težko obdobje in ji dati priložnost, da se osredotoči predvsem na najpomembnejše – na svoje zdravje in na to, da bo nekoč spet lahko v polni meri mama svojega sina.

Vsak prispevek, še tako majhen, ji lahko pomeni ogromno pomoč. Če ne morete prispevati, nam bo v veliko pomoč tudi deljenje te zbirke.

Barin zgodbo si lahko preberete spodaj.

Iskreno se vam zahvaljujemo.

Bárini prijatelji

»Če poznate podcast Seznam Zpráv »Ve stínu« (češki e-poštni novičarski portal), morda poznate tudi našo zgodbo.

Sem ljubeča mama petletnega dečka. Z bivšim možem se že skoraj pet let sodimo za našega sina. Čeprav sem zanj prvih dve leti in pol njegovega življenja vsak dan skrbela sama, je danes zaupan v očetovo skrb, jaz pa ga lahko vidim le v zelo omejenem obsegu 40 ur na mesec, za del tega časa pa moram celo plačati. Pri meni doma ni spal že več kot leto in osem mesecev.

Vse se je začelo v trenutku, ko sem izrazila resne skrbi glede varnosti svojega sina. Takrat sem ravnala kot mama, ki je želela zaščititi svojega otroka. Te skrbi so bile v preteklosti predmet mnenj nekaterih psihologov in psihiatrov. Vendar policija zadevnih okoliščin še ni dokončno pojasnila in primer ostaja odprt.

Do danes niso bile naročene strokovne izvedenske ocene niti za sina niti za nas, starše.

Našo zgodbo je podrobno dokumentirala preiskovalna ekipa Seznam Zpráv v petdelni seriji »V senci«, zadeva pa je medtem prišla vse do Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu.

Za vsako uro, ki jo preživim s sinom, se borim kot levica.

Moja največja želja je, da bi bila sinu nekega dne spet blizu kot mama – da bi skrbela zanj, ga vodila v vrtec, mu pred spanjem brala pravljice, ga objela, ko bo žalosten, in bila del njegovega vsakdanjega življenja. Zame je izredno boleče, ko se srečujem s situacijami, v katerih otroci ali starši iz vrtca ali krožka mojega sina sploh ne vedo, da sem jaz njegova mama, in za mamo štejejo partnerico njegovega očeta.

Zdaj pa je moja zgodba vstopila v novo, zame eksistencialno fazo.

Po razpadu najinega zakona sem se večkrat poskušala dogovoriti z očetom najinega sina. Na žalost ni pripravljen na noben dogovor in tudi po petih letih nam ni uspelo zaključiti dolgotrajnih sporov. Nasprotno, soočam se z vedno novimi tožbami in prijavami...

Na podlagi pravnomočne sodne odločbe oče našega sina zdaj od mene zahteva en milijon kron plus stroški postopka. Proti tej odločbi smo vložili pritožbo na Vrhovno sodišče in ustavno pritožbo, vendar brez uspeha – v tej brezprimerni zadevi mi je odvzet dostop do obravnave pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem. Sodišča so zavrnila obravnavo zadeve, čeprav ni šlo za očitno neutemeljeno ali nedopustno vlogo. Naslednja na vrsti je spet Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.

Del sodbe je tudi opravičilo, med drugim v obliki plačanega oglasa v natančnem besedilu, ki ga je na zahtevo očeta določilo sodišče. To besedilo vsebuje trditve, s katerimi se osebno ne strinjam in ki po mojem mnenju ne ustrezajo niti resnici niti dejanskemu stanju.

Čeprav sem se očetu našega sina iskreno opravičila za to, da se je morda počutil užaljenega zaradi mojih javnih izjav, tega opravičila ni sprejel in vztraja pri izpolnitvi opravičila v obliki, ki jo je določilo sodišče, kar tudi izterjuje s prisilno izvršbo.

V zvezi s tem se zdaj soočam z več izvršilnimi postopki, ki jih je oče začel že prvi dan, ko je sodba postala pravnomočna, in ki lahko vodijo celo do izvršilne prodaje naše hiše.

Prav ta hiša pa mi pomeni veliko več kot le nepremičnina.

Pridobila sem ga pri petnajstih letih po nenadni smrti svojega očeta, ki njegove dokončanja ni dočakal. Z takrat 23-letno sestro in mamo smo ostale same pri njegovem dokončanju. To je naš dom, kraj, povezan z mojo družino in mojimi koreninami.

Nekoč sem ga želela ohraniti tudi za svojega sina – kot spomin na njegove prednike in kot kraj, kjer bo vedel, da ima svoj dom in svoje zatočišče, ki mu ga nihče ne more vzeti niti zahtevati zase. Zato sem zanj ustanovila skrbniški sklad, katerega edini upravičenec je on. Toda niti ta korak ni končal spora z njegovim očetom, nasprotno, oče je proti temu vložil ugovorne tožbe, prijavil nas je gospodarski kriminalni policiji in danes nam grozi, da bomo izgubili naš dom.

Poleg tega v hiši živi moja hudo bolna, skoraj osemdesetletna mama. Izguba hiše zato ne bi pomenila le izgube mojega bivališča, ampak tudi ogrožanje njenega doma v času, ko sama potrebuje mir in varnost.

In prav v trenutku, ko rešujem to situacijo, se tudi sama borim za svoje zdravje.

Nenehen, dolgotrajen stres in bolečina zaradi izgube ljubljenega otroka sta terjala svoj davek.

V maju sem izvedela, da imam zelo resno agresivno onkološko bolezen in da se moram takoj začeti zdraviti.

Trenutno sem na dolgotrajni bolniški odsotnosti, zdravljenje pa mi ne omogoča dela v takšnem obsegu, kot sem delala prej. Vse življenje sem bila navajena, da sem s svojim delom skrbela zase in za svojo družino – kot profesionalna glasbenica, z učenjem glasbe študentov in s koncertiranjem.

Zdravljenje pa je načrtovano še za daljše obdobje...

V preteklosti je že potekala zbirka sredstev za kritje stroškov odvetnikov, da sva se s sinom lahko branila v tekočih sodnih postopkih. Prav ta zbirka je na podlagi prijave postala predmet nadaljnjih preiskav policije in davčne uprave. Vse je bilo zaključeno in zaključki obeh organov so se ujemali v tem, da je bila zbirka popolnoma v redu. Kljub temu je bivši mož proti meni vložil tožbo z zahtevkom za 1 milijon kron. Trdi, da sem se z zbirko »obogatila« in da zato ni problema, da mu ta znesek plačam. Zbrana sredstva pa so bila uporabljena izključno za pravno pomoč, njihova poraba pa je bila večkrat pregledana.

Mislila sem, da mi bo uspelo plačati znesek očetu mojega sina in tako končati vsaj del sporov, a zaradi izvršbe in moje bolezni si zdaj niti uradno nikjer več ne morem izposoditi denarja.

Danes pa je situacija drugačna. Ne prosim za pomoč zato, da bi lahko vodila še en neskončen boj.

Prosim za pomoč zato, da ne bi izgubili našega doma, da bi lahko v miru nadaljevala z onkološkim zdravljenjem in da bi nekoč spet lahko normalno živela ter skrbela za svojega ljubljenega sina. Ne želim, da bi moj sin odraščal z občutkom, da je njegova mama izginila iz njegovega življenja. Želim biti tu zanj. Želim si ozdraviti in storiti vse, kar je v moji moči, da bom spet lahko resnično del njegovega vsakdanjega življenja.

Nikoli nisem mislila, da bom morala prositi za pomoč ljudi, ki jih sploh ne poznam. Danes pa nimam druge možnosti.

Ne želim si več bojev, več sodnih postopkov niti več bolečine. Moja največja želja v življenju je, da se pozdravim. Da sem tu za svojega sina. Da lahko zanj normalno skrbim, da ga vidim odraščati. In da končno najdem mir.

Ne želim si ničesar drugega kot zaslužen mir in spokojnost zase, za svojega sina in za našo družino.

Zato danes prosim za pomoč. Ne zato, da bi lahko še naprej borila. Ampak da bi imela priložnost ta boj čim prej končati in spet začeti normalno živeti.

Želim si ozdraveti. Želim ohraniti naš dom. In najbolj od vsega si želim spet biti mama, ki je lahko blizu svojemu sinu.

Iz srca se zahvaljujem vsakomur, ki nam bo pomagal. Če pa ne morete prispevati, nam bo v pomoč že samo deljenje te zbirke.”

Barbora