Spoštovani podporniki, dobrosrčni ljudje! Globoko pretresena, a v interesu prihodnosti naših otrok, sem odložila ves svoj ponos in se obračam na vas. V življenju še nikoli nisem prosila za pomoč, toda zdaj se je moja družina znašla v tako kritičnem položaju, da sta na kocki varnost naših otrok in streha nad njihovimi glavami.Sem 41-letna mama. Od 15. leta se borim s Crohnovo boleznijo in trajno invalidnostjo, ki je do danes popolnoma izčrpala moje zdravje, zato sem trenutno invalidna upokojenka. Moje mesečno fiksno dohodek znaša le 87.000 forintov. Moj mož dela v gradbeništvu, plačo prejema tedensko, kar znaša največ 50.000 forintov na teden. Preostanek prejme na račun, ki gre za odplačilo kredita! Iz tega izredno skromnega in negotovega okvira z ljubeznijo vzgajava najina dva otroka. Prej sva v upanju, da se bo najina družina še povečala, najela kredit Babaváró. Na žalost tretjega otroka – kljub vsem najinim prizadevanjem in željam – nisva uspela zanositi. Ta boleč neuspeh nas je finančno pahnil v ogromno past: na plečih nam je ostalo posojilo, stroški preživetja pa so nenadoma postali neznosni.Čeprav zaenkrat še lahko – s nadčloveškimi žrtvami – odplačujemo posojila in stroške, ker se bojimo, da bomo izgubili dom, za vsakodnevno hrano, preživetje po plačilu računov in osnovno oblačilo za otroke nam skoraj nič ne ostane. Znašli smo se v zelo težkem in brezizhodnem položaju, tudi zagotavljanje vsakodnevne hrane nam povzroča resno skrb. Ne prosimo za pomoč za razkošje ali nepotrebne stvari. Molimo, da bi začasno prejeli pomoč za hrano in oblačila za naše otroke, dokler ne premagamo te težke finančne krize in lahko zaščitimo naš dom nad njihovimi glavami. Vsak še tako majhen znesek donacije, trajna hrana ali otroška oblačila v dobrem stanju bi nam pomenila ogromno rešilno vrv za preživetje.Z iskrenim srcem se vam zahvaljujem, da ste prebrali naše pismo, in se vam zahvaljujem za vsako še tako majhno pomoč, ki našim otrokom daje upanje. S spoštovanjem in zahvalo, Évi Tóth