Pozdravljeni

Ime mi je Vicky in stara sem 21 let.

Na žalost nisem imela najlažje zgodbe in zagotovo nisem edina.

Pri 14 letih me je po nekaj travmatičnih izkušnjah prevzel v oskrbo urad za mladino, nato pa sem več let živela v stanovanjski skupini.

Kmalu po tem, ko sem se tja preselil, se je moje življenje spremenilo za 180* stopinj, saj sem po vsem, kar se je zgodilo, nenadoma postal duševno bolan.

Prvič so me sprejeli na psihiatrično kliniko za otroke in mladostnike, kjer so se začeli kazati znaki.

Na žalost sem se začel sam poškodovati in nisem vedel, kaj naj storim z vsemi svojimi mislimi, občutki in jezo.

Čez nekaj časa sem začel doživljati disociativne napade

napade in druge stvari, zaradi česar sem moral veliko časa preživeti na klinikah in v bolnišnicah.

Tako že takrat nisem mogel živeti svojega življenja kot drugi mladi ljudje moje starosti in sem bil veliko odvisen od pomoči.

Na neki točki sem moral jemati zdravila in to je postalo kronično.

Takrat se nisem zavedal, kaj vse to pomeni zame, saj je bilo vse to zame preveč.

Po nekaj tednih so mi diagnosticirali posttravmatsko stresno motnjo.

Prepričan sem, da zdaj veliko ljudi misli, da duševna bolezen ni slaba, vendar ne, ni bilo tako. Bolezen mi je vzela prav toliko življenjske energije in volje kot nekomu, ki ima raka in mora opraviti dolgo kemoterapijo, saj posttravmatska stresna motnja zahteva veliko časa, veliko terapij in predvsem veliko pozornosti.

Žal bolezen ni tako dobro raziskana in v današnji družbi se vse skupaj omalovažuje.

Slišimo stvari, kot so, da je "le" psihološka in da se ne bi smeli tako vznemirjati, a žal se večina ljudi do danes ne zaveda, kaj dejansko naredi človeku.

Vendar mi je odvzela veliko vitalnosti in veselja do življenja, za kar se moram zdaj trdo boriti, da bi ga dobila nazaj.

Od leta 2022 ne živim več s pomočjo mladih, ampak sam.

Tudi zaradi izgube zaščitenega prostora sem imel spet veliko neuspehov, ki so mi postavili nekaj ovir. nekaj mesecev nisem mogel delati ali hoditi v šolo, ker je bila prevelika nevarnost, da se mi bo kaj zgodilo ali da se mi bo spet ponovila bolezen.

Zdaj sem na precej dobri poti, vendar mi bolezen še vedno postavlja veliko ovir, ki jih ne morem premagati sama.

Zdaj jem zdravila, opravil sem več terapij in hospitalizacij ter želim najti dobro pot, ki je sam ne morem najti.

Osebno sem se odločil, da ne želim več jemati zdravil, saj stranski učinki niso brez njih, zato sem prišel na idejo o psu.

Po naravi sem zaprt človek in uživam v stiku z živalmi.

Seveda se je v zadnjih nekaj letih veliko spremenilo in izboljšalo, vendar je bolezen še vedno prisotna in napadi žal še vedno ne izginejo, kar je zame še vedno izredno slabo, saj želim živeti tako kot vsi drugi moji vrstniki, ki so zdravi.

Po nekaj raziskavah sem prišel na idejo, da bi rad imel psa pomočnika za posttravmatsko stresno motnjo, in upam, da se bom vrnil v normalno življenje z manj simptomi.

Zavedam se, da bolezen ne bo popolnoma izginila, vendar bi mi bil pes v veliko pomoč, zlasti zdaj, ko živim sam in nihče ne opazi, ko se kaj zgodi.

Lahko bi prepoznal, kdaj se to zgodi, in mi v nujnih primerih celo prinesel zdravila ali me pomiril in mi preprosto dal zagotovilo, ki mi ga ne more dati nihče drug.

Lahko naredi še veliko drugih stvari, ki mi bodo, upam, pomagale premagati bolezen ali jo omejiti, da bom lahko živel normalno vsakdanje življenje kot drugi ljudje moje starosti.

Pes lahko gre tudi na kraje, kamor nihče drug ne more, in če imam srečo, tudi v bolnišnico ali na trge v skladu z zakonom.

Tako kot pes vodnik ali podobno.

Zato bi bil zelo vesel vsakega centa in evra, ki bi ga lahko donirali in mi pomagali doseči moj cilj.

To ni mišljeno kot prosjačenje, vendar bi ga res potreboval, saj kot praktikant in študent žal nimam tako dobrih prihodkov, da bi mi to omogočili.

In skoraj nihče ne more sam zbrati denarja, vendar bi bilo to izredno pomembno za mojo prihodnost in za obvladovanje bolezni.

Žal tovrstnega šolanja ali psa pomočnika ne plačuje nobena zdravstvena zavarovalnica, zato moraš stroške v celoti kriti sam, če si odvisen od njega, kar je žal skoraj nemogoče, zato je večina ljudi odvisna od pomoči tujcev.

Zaenkrat zdravstveno zavarovanje krije le stroške za slepega psa, vse druge pse pomočnike pa je treba plačati iz lastnega žepa, kar zame kot študenta in pripravnika žal ni mogoče.

Vendar bi bila to zame zadnja možnost brez dodatnih zdravil in drugih ukrepov.

Zelo bi bila hvaležna za vsako pomoč in vsak cent!

Lep pozdrav