Pozdravljeni

Moje ime je Vicky, stara sem 21 let.

Na žalost nisem imela najlažje življenje, a zagotovo nisem edina.

Ko sem bila stara 14 let, so me po nekaterih travmatičnih dogodkih in izkušnjah vzeli v varstvo na Uradu za mladino in sem nato več let živela v skupnostni hiši.

Kmalu po tem, ko sem se tam naselila, se je moje življenje obrnilo za 180 stopinj, ker sem po vsem, kar se je zgodilo, nenadoma zbolela za duševno boleznijo.

Prvič sem prišla v kliniko za otroško in mladostniško psihiatrijo in pokazala prve znake motenj.

Na žalost sem začela samopoškodovati in nisem več vedela, kam naj z vsemi svojimi mislimi, čustvi in jezo.

Po nekaj časa so se pojavili disociativni napadi

, krči in druge težave, zaradi česar sem morala preživeti veliko časa v klinikah in bolnišnicah.

Takrat torej nisem mogla živeti svojega življenja tako kot drugi mladi v moji starosti in sem bila zelo odvisna od pomoči.

Nekega dne sem morala začeti jemati zdravila in stanje je postalo kronično.

Takrat mi vse to ni bilo jasno in nisem se zavedala, kaj to zame pomeni, saj mi je bilo vse preveč.

Po nekaj tednih je v moje življenje vstopila diagnoza PTBS.

Mnogi ljudje zdaj zagotovo mislijo, da duševne težave niso nič hudega, a to ni res. Bolezen mi je odvzela prav toliko življenjske moči in volje kot nekdo, ki ima raka in mora dolgo časa opravljati kemoterapijo, saj PTBS zahteva veliko časa, veliko terapije in predvsem veliko pozornosti.

Na žalost ta bolezen ni dovolj raziskana oziroma se v današnji družbi vse podcenjuje.

Slišiš stvari, kot da je to »samo« psihično pogojeno in da se ne smeš tako obnašati, vendar se večina ljudi žal še danes ne zaveda, kaj to dejansko pomeni za človeka.

A meni je to odvzelo precej življenjske energije in radosti, ki si ju moram zdaj s težavo ponovno priboriti.

Od leta 2022 ne živim več v mladinskem domu, ampak sama.

Tudi zaradi izgube varnega prostora sem doživela številne ponovne udarce, ki so mi postavili ovire na pot; nekaj mesecev nisem bila sposobna delati ali hoditi v šolo, ker je bilo preveliko tveganje, da se mi kaj zgodi ali da doživim ponovni zlom.

Zdaj sem na dokaj dobri poti, vendar mi bolezen še vedno postavlja na pot veliko ovir, ki jih sama ne morem premagati.

Zdaj jemljem zdravila, za sabo imam nekaj terapij ter bivanja v kliniki in bolnišnici in bi rad našel dober način, kar pa sam ne morem.

Osebno sem se odločila, da ne bom več jemala zdravil, ker so stranski učinki precej močni, zato sem dobila idejo o psu.

Po naravi sem zadržan človek in veseli me stik z živalmi.

Seveda se je v zadnjih letih veliko spremenilo in izboljšalo, vendar bolezen še vedno obstaja in napadi žal še vedno ne izginejo, kar je zame še vedno izredno hudo, saj si želim živeti svoje življenje tako kot vsi drugi v moji starosti, ki so zdravi.

Po nekaj raziskavah sem prišel na idejo, da bi si želel pomočnega psa za PTSD in upam, da mi bo to pomagalo narediti korak nazaj v normalno življenje z manj simptomi.

Zavedam se, da bolezen ne bo popolnoma izginila, vendar bi mi pes bil v veliko pomoč, še posebej zdaj, ko živim sam in nihče ne opazi, če se kaj zgodi.

Lahko opazi, kdaj se to zgodi, in mi v nujnem primeru celo prinese zdravila ali me pomiri ter mi preprosto da varnost, ki mi je sicer nihče drug ne more dati.

Lahko stori še mnoge druge stvari, ki mi bodo, upam, pomagale premagati bolezen ali jo vsaj nekoliko obvladati, da bom lahko spet vodila normalno vsakdanje življenje, kot drugi ljudje v moji starosti.

Pes lahko po zakonu vstopi tudi na mesta, kamor sicer nihče ne sme, in če imam srečo, celo v bolnišnico ali na tržnice.

Praktično kot vodilni pes ali nekaj podobnega.

Zato bi bila zelo vesela vsakega centa in evra, ki bi mi ga lahko darovali in mi pomagali doseči moj cilj.

To naj ne bo prosjačenje, ampak res bi bila odvisna od tega, saj kot vajenka in dijakinja žal nimam dovolj dobrega dohodka, da bi si kaj takega lahko privoščila.

In čeprav skoraj nihče ne more sam zbrati tega denarja, bi bil ta zelo pomemben za mojo prihodnost in obvladovanje bolezni.

Na žalost nobena zdravstvena zavarovalnica ne krije tovrstnega usposabljanja oziroma pomočnega psa in stroške moraš v celoti kriti sam, če si od tega odvisen. Kar je žal skoraj nemogoče, zato je večina odvisna od pomoči tujih.

Do sedaj zavarovalnica krije le stroške za slepega psa, vse druge pomožne pse pa je treba v celoti plačati iz lastnega žepa, kar zame kot dijakinjo in vajenko žal ni mogoče.

Zame pa bi bila to zadnja možnost brez dodatnih zdravil in drugih ukrepov.

Bila bi zelo hvaležna za vsako pomoč in vsak cent!

S spoštovanjem