Spoštovani donatorji.

Že od 15. leta sem bolnik z bolečinami in diagnosticirali so mi eno najbolj bolečih bolezni na svetu. Predstavljajte si, da vas nekdo zabode v nogo z razžarjenim nožem in ga nato v rani zvije. Takšen je občutek, ko imate CRPS (znan tudi kot Sudeckova bolezen). Imam CRPS tipa 2, stopnja 3, in moja bolezen napreduje v epizodah. V prvi fazi bolezen povzroči, da ima moje stopalo približno dimenzije 2-3 predelov. Moje stopalo je tako občutljivo na dotik, da kričim od bolečine, ko se ga dotaknem. Pojavijo se tudi velike rdečine (glej sliko). Zaradi bolečin sem že dvakrat omedlel. Pri tipu 2 (redki različici) sem utrpel poškodbe živcev. Poleg tega živčne celice še naprej umirajo, kar povzroča hude bolečine, in slabše zaznavam na primer podplat, kar vodi v poslabšanje ravnotežja. Pri meni to ni tako izrazito, vendar je še vedno opazno. Bolečina je tako močna, da si predstavljaš, da ti stopalo ne pripada. Ta predstava lahko z leti postane vidna celo v možganih. Možganska področja, ki so na primer odgovorna za stopalo, zmanjšajo svojo možgansko maso, saj sta sama želja in vizualizacija tako močni, da možgani sčasoma verjamejo, da vam stopalo ne pripada, in možganska področja, odgovorna za to, se zmanjšajo. To je lahko vidno pri bolnikih s CRPS na splošno, sam sem 10 let jemal opiate in ker gre za nevropatsko bolečino, sami po sebi le malo pomagajo. V kombinaciji z drugimi zdravili pa je moje življenje postalo bolj znosno, predvsem zato, ker se je spremenila tudi stopnja. 3. stopnja je manj boleča, vendar se stopnja lahko spremeni nazaj v prvo in najbolj bolečo stopnjo. To se mi zgodi enkrat na leto in traja tri mesece. V tem času imam najhujše bolečine in sem priklenjena na posteljo. Bolezen se lahko razširi tudi na druge dele telesa, imela sem jo na levem kolenu in levi roki. S takojšnjim zdravljenjem pa lahko bolezen popolnoma izgine. Šele če traja dlje časa, postane kronično (kot pri mojem stopalu). Poleg tega običajno traja dolgo, da se ugotovi, za katero bolezen gre v resnici, saj to ni pogosta bolezen.

Zdaj potrebujem vašo pomoč:

Delam kot specializirana socialna oskrbovalka invalidov, saj nikakor ne želim oditi v predčasno ali invalidsko upokojitev, čeprav bi to lahko storila že zdavnaj. Kljub bolečinam želim živeti dokaj normalno življenje. Moja pogodba je. Delo se izteka in ne bo podaljšana, saj moram vse pogosteje hoditi na bolniški dopust in bom kmalu brezposelna. Ker imam 60-odstotno invalidnost, me podjetja ne želijo tako radi zaposliti, saj imam seveda več bolniških odsotnosti. Kupil sem stanovanje, zdaj pa sem brez denarja in resnično potrebujem pomoč pri urejanju kopalnice za invalide. Še vedno živim pri starših, vendar me želijo izseliti iz stanovanja. Toda moje stanovanje je treba v celoti prenoviti in še zdaleč nisem pripravljena, da bi se vanj vselila. Zelo bi bilo dobro, če bi me lahko podprli z donacijo. Tako si bom lahko privoščila samo kopalnico. Ni treba, da je kopalnica vrhunska, mora biti le funkcionalna ali primerna za invalide. Zelo pa potrebujem kopalno kad, da si lahko dvignem stopalo, saj mi sicer stopalo ob tuširanju oteče in bolečine se povečajo. Zato vas prosim za pomoč.

PS: Sem dislektik, zato se moram opravičiti za svoj pravopis.

Najlepša hvala za vašo podporo