Ime mi je Emanuela in to pismo pišem z veliko težavo, a tudi iskreno in polna upanja.

V tem občutljivem trenutku svojega življenja se soočam s situacijo, ki si je nikoli ne bi predstavljala: z resničnim tveganjem, da bom izgubila dom, edini kraj, ki mi in moji družini pomeni varnost, stabilnost in zaščito.

V zadnjih letih sem storila vse, kar je bilo v moji moči, da bi vzdržala, stiskala zobe in iskala rešitve, a dogodki, ki so bili močnejši od mene, so ta boj naredili vse težjega. Stroški so se kopičili, prihodki niso več zadostovali in breme te situacije je postalo nevzdržno.

Dom ni le streha nad glavo: je kraj, kjer se hranijo spomini, kjer najdemo zatočišče v težkih trenutkih, kjer vsak dan poskušamo začeti znova. Izgubiti ga bi pomenilo izgubiti veliko več kot le štiri stene.

Zato danes ponižno prosim za pomoč.

Vsak prispevek, tudi najmanjši, lahko pomeni veliko razliko in mi pomaga pridobiti čas, zadihati in najti trajno rešitev.

Tisti, ki ne morejo prispevati finančno, mi lahko vseeno pomagajo tako, da delijo to prošnjo ali pa preprosto z mislijo spodbude: tudi to šteje več, kot si lahko predstavljate.

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki bodo prebrali te vrstice, tistim, ki mi bodo ponudili roko, in tistim, ki mi bodo pomagali, da se v tem tako krhkem trenutku ne bom počutila osamljena.

Z zahvalo in upanjem,

Emanuela