Ime mi je Barbara in avgusta sem dopolnila 53 let. Najbolj boleč trenutek v moji tragični življenjski poti je bil, ko sem 6. septembra 2000 izgubila svojega 20-mesečnega sinčka, ki je zaradi kirurškega posega v madžarski kliniki izkrvavel v mojem naročju. 12 let kasneje so pri mojem sinu, ki se je rodil po tem, diagnosticirali kostni rak.

Preživeli smo kruta leta.

Trenutno imam dva odrasla otroka.

Zaradi vseh teh bolečih izkušenj se je moje zakonsko življenje razpadlo, saj nas je žalost ločila od mojega moža, s katerim sva se razlikovala po kulturi, državi in veri.

Pred 5 leti sem spoznala svojega novega partnerja, s katerim živiva skupaj že 4 leta. On nima otrok.

Pred tremi leti, ko sem bila stara 50 let, sva se odločila za program oploditve z biomedicinsko pomočjo, ker sva si zelo želela otroka, jaz pa si strašno želim srečno, uspešno nosečnost in zdravega otroka. Na žalost me zaradi moje starosti niso sprejeli niti na Madžarskem niti v sosednjih mestih Brno in Bratislava, tako da sva lahko praktično odšla le na Ciper, na turški del otoka. Opravila sva 5 programov oploditve z donacijo, pri čemer sva porabila skoraj vse naše prihranke. Pri prvem poskusu sem zanosila z dvojčki, a žal sem mesec in pol kasneje splavila. Po tem sem imela dve t. i. kemični nosečnosti, pri dveh pa se proces gnezdenja sploh ni začel.

Želela sem se obravnavati v natančnejšem, bolj profesionalnem centru za oploditev z biomedicinsko pomočjo, kjer sprejemajo tudi ženske v tej starosti, zato sem na priporočilo prišla na kliniko dr. Roberta Kiltza v ameriškem Syracuseu. Trenutno imamo za sabo že 4 cikle oploditve z biomedicinsko pomočjo, od katerih je bil zadnji skoraj uspešen. Spet, tako kot prej, se je nosečnost začela, a je umrla. (Imenuje se sindrom praznega jajčnika.) Trenutno se pripravljamo na 5. poseg v tujini, vendar smo se popolnoma zadolžili zaradi dosedanjih postopkov in nakupa jajčec darovalk, ki stanejo 500 USD na kos. Doslej smo jih kupili 20, iz katerih je nastalo 10 zarodkov, pri vsakem prenosu pa smo uporabili 2. Trenutno so stroški potovanja, letalske vozovnice ter zdravila in preiskave veliko breme za našo družino, čeprav bi si zelo želela še nekaj poskusov in komaj čakam, da bom lahko držala dojenčka v rokah. Za to bom storila vse, kar so mi svetovali zdravniki, na primer popolnoma nadzorujem svoj diabetes z dieto in zdravili, spremenila sem način življenja, shujšala sem itd.

Moja največja želja je trenutno srečna materinstva. Prosim, če nam lahko pri tem pomagate, podprite naše cilje! Hvaležna sem za vsako še tako majhno pomoč!

Zdravo, ime mi je Barbara.

Naša resnična boleča zgodba se je začela, ko so mojemu drugemu sinu, Nailu, diagnosticirali levkemijo. Star je bil le 14 mesecev. Rodil se je zelo pretežak, ker mi nihče ni diagnosticiral gestacijskega diabetesa. Težil je 5280 gramov in bil visok 59 centimetrov, zdravnik v bolnišnici pa mi ni dovolil carskega reza. Jokala sem in ga prosila, a sem ga morala roditi naravno. To je bila prva velika zdravniška malomarnost v našem življenju.

Nail se je dobro odzival na onkološko zdravljenje, a ker so prepozno opazili, da ima levkemijo, je prišlo do metastaz v njegovem desnem ušesu. Po šestih mesecih kemoterapije so se zdravniki odločili za operacijo ušesa. Star je bil 20 mesecev. Po operaciji na oddelku za nujne primere v bolnišnici za odrasle je umrl v mojem naročju, ker je med operacijo izgubil preveč krvi. Druga velika zdravniška malomarnost ga je stala življenja. Kirurg je menil, da to ni rak, ampak le okužba, zato rane ni zaprl in ni namestil drenaže. Rane ni zašil, da bi izcedil gnoj, a šlo je za krvaveč tumor. V bolniški sobi ni bilo nobenega zdravnika, zato sem zaman klicala na pomoč. Njegove zadnje besede so bile: »Mama.« Tisti dan je z njim umrl tudi del mene.

Naslednje leto sem rodila tretjega sina, Rinata, čigar ime pomeni ponovno rojstvo. Nisem mogla biti srečna zaradi nosečnosti in poroda, bila sem globoko depresivna in 7 let sem samo jokala in jokala. 12 let kasneje, leta 2012, na isti dan kot mojemu sinu Nailu, so tudi mojemu tretjemu sinu Rinatovi diagnosticirali kostnega raka (osteosarkom). Ta črni dan je bil 20. marec. Moja prva misel je bila, da se vsi štirje – ker smo imeli še enega otroka, sedem let starejšega, po imenu Gengis – usedemo v avto, trčimo v tovornjak in umremo skupaj. Rekla sem si: tega ne morem ponovno prestati.

A Rinat je prišel k meni in mi rekel: »Mama, ne želim umreti.« In jokal je. V tistem trenutku sem vedela, da se bom za njegovo življenje borila kot levinja in da bom ob njem do zadnje kapljice krvi. Denarja nismo imeli, ker živimo v vzhodni Evropi, blizu (meje z) Avstrijo, kjer so plače zelo nizke. Sedaj znaša povprečna plača manj kot 800 evrov na mesec. Imela sem trdno prepričanje, da bom zbrala denar za njegovo zdravljenje, če bo treba, in ga odpeljala v civilizirano državo na zdravljenje. Tako se je tudi zgodilo. Končno je v Angliji, v Londonu, prejel kemoterapijo in uspešno operacijo, kjer so mu rešili nogo, vendar ima na levi nogi kovinsko protezo. Od kolka do gležnja mu je vstavljena kovinska palica. Z njim sem preživela leto dni v bolnišnici.

Rinat je zdaj star 23 let in je bil sprejet na univerzo na Nizozemskem (Arnheim), šolnino in najemnino za stanovanje pa mu že eno leto plačujem jaz. Septembra lani je začel študij komunikacij. Je zelo pameten in, kar je najpomembneje, živ je!

Moj najstarejši sin, Gengis, ki je zdaj star 30 let, se nikoli ni sprijaznil s smrtjo brata. Ima hudo mejno osebnostno motnjo in avtizem, živi z mano v isti hiši in ga preživljam. Zaradi duševnih težav in napadov panike ne more delati, zato mu dajem manjša opravila v mojem podjetju. Delam kot coach in pomagam ljudem, da si opomorejo od zlorabnih odnosov.

Med tragedijami se je moje zakonsko življenje z možem razpadlo, ker je bil on musliman, jaz pa kristjanka, žalovanje pa naju je ločilo. Oba sva bila polna bolečine, nisva imela energije drug za drugega. Tudi on je imel težave z duševnim zdravjem in izgubil službo.

Skoraj 20 let sem delala z umirajočimi otroki in njihovimi družinami v otroškem hospicu. Tako sem se pokesala, ker si nikoli nisem mogla odpustiti, da nisem mogla zaščititi svojega sina pred smrtjo. Po 20 letih sem bila zelo utrujena od tega, da sem bila obkrožena z umirajočimi otroki.

Ločila sem se, preselila in začela novo življenje, popolnoma od začetka. Moji otroci so prišli za mano. Od leta 2018 delam kot coach.

Delala sem 12–14 ur na dan, da sem lahko plačala vse stroške in pomagala svojim otrokom.

Leta 2020 sem spoznala svojega sedanjega partnerja, Josepha, ki je 17 let mlajši od mene. Je tih in skromen ter dela kot računovodja. Nikoli prej nisem od nikogar prejela toliko ljubezni, občutek, da sem pomembna in da me vsak dan nekdo objame, je bil zame nekaj novega. Nima otrok.

On je najbolj čudoviti moški poleg mojih otrok, ki mi ga je Bog poslal v življenje. Ob njem sem čutila, da imam priložnost za novo življenje. Odločila sva se, da bova ustvarila družino in imela otroke. Na žalost sem bila takrat stara skoraj 50 let, zato moje lastne jajčeca niso bila primerna za zanositev, zato sva začela z IVF z jajčecami darovalke. Na Madžarskem država ne dovoli programa IVF za ženske, starejše od 42 let. Večino zdravil sva lahko kupila le brez državnih subvencij. V Evropi ni veliko možnosti za zdravljenje z IVF za ženske, starejše od 50 let, naš čas pa se izteka. Končala sva v turškem delu ciprske prestolnice (Nicosia). V dveh letih sva tam imela 5 postopkov IVF in zmanjkalo nama je denarja, čeprav sva oba delala 16 ur na dan. Imela sva en spontani splav (6 tednov), 2 kemični nosečnosti in dvakrat se zarodek sploh ni prijel. Nikoli ni bilo genetskega testiranja. Nihče nama ne daje nasvetov, kako bi bila IVF uspešnejša. Zadnji IVF je bil na Cipru aprila 2023 in resnično sem verjela, da bo uspel. Na žalost ni bilo ustrezne medicinske podpore in niti nismo govorili z zdravnikom. Na dan opravijo 20 IVF-ov, ki jih izvede en ali dva zdravnika.

Ker bi bil datum poroda rojstni dan mojega angelskega sina Nailke, sem to štela za nebeško znamenje. Porod naj bi bil predviden za 3. januar 2024. To mi je veliko pomenilo. Rodil se je 3. januarja 1999 in umrl 6. septembra 2000.

Na žalost je IVF spet spodletel. Popolnoma sem se sesula.

Začela sem vsak dan gledati YouTube kanal ameriškega zdravnika, dr. Roberta Kiltza. Napisala sem mu pismo in mi je odgovoril. Čutila sem, da še ne smem obupati. Vem, da bomo v kliniki CNY v dobrih, skrbnih in ljubečih rokah. Prvič v življenju čutimo, da nam program IVF prinaša resnično pomoč in nego. Bolj kot karkoli drugega si želim srečno in mirno nosečnost ter ponovno postati mama, moj partner Joseph pa naj bi prvič v življenju postal oče.

Spet imava upanje, ki se je razvilo v vero, in hvala, da ste tu in ohranjate duha v naju.

Napisala sem knjigo v spomin na svojega malega angelskega sinčka. Knjige nisem mogla izdati – ne vem, kako prodajati na Amazonu, in nimam denarja za trženje, vendar vam jo z veseljem pošljem v angleščini, če želite prebrati našo zgodbo.

Verjamem, da nam bo sonce nasmehnilo in da bomo končno skupaj srečni. Pogosto sanjam o svojih malih dvojčkih, fantku in deklici... Upam, da se bo ta sanja nekega dne uresničila in da se bo moje usodo izpolnilo.

V ZDA, v kliniki CNY v Syracuseu, smo imeli 4 neuspešne prenose, zadnjega bomo imeli v nekaj dneh, nato pa moramo narediti nove zarodke z darovalko jajčec, plačati postopek in poskusiti še enkrat. Stroški potovanja in bivanja v ZDA so zame zdaj previsoki, saj sem se s 9 poskusi IVF (PRENOS ZAMRZNJENIH ZARODKOV) v zadnjih 3 letih popolnoma zadolžila. Resnično si želim, da bi končno lahko držala tega otroka v rokah. Prosim, pomagajte mi, da mi uspe pri mojem 10. in, če bo potrebno, tudi pri naslednjih programih IVF. Pogosto nimam denarja za dodatna priporočena zdravila in zdravljenja. Hvaležna sem za vsako pomoč!

Denar bi rada porabila za stroške darovanih jajčec in postopka IVF, ki znašajo približno 16 000 EUR, ter za priporočene teste, zdravila, letalske vozovnice in nastanitev za redna potovanja, skupaj več kot 20 000 EUR.