Nikoli si nisem mislil, da se bo tako končalo. Ne tako.

Pri 22 letih sem mislila, da bom zdaj že vse skupaj. Mislila sem, da bom imela načrt. Zdaj pa z nahrbtnikom, polnim oblačil, ki jih sploh ne potrebujem, in nikjer, kamor bi šla, sploh ne vem, kakšen je načrt. Danes zjutraj so me starši vrgli ven, njihove besede so bile hladne in dokončne, kot bi mi pred nosom zaloputnila vrata.

"Pojdi ven," je rekel oče, njegov glas je bil kamnit. "Nisi več otrok. Uresničuj se."

Nisem vedel, kaj naj rečem. Nisem vedel, kako naj se uprem. Samo otrpnil sem, ko sta me gledala, kako odhajam, kot da bi gledala tujca, ki odhaja. Kot da nisem pomembna.

Pomislila sem, da bi koga poklicala - morda koga od starih prijateljev, ampak kdo bi želel pomagati nekomu, kot sem jaz? Od srednje šole nisem ohranila stikov z nikomer. Vsi so šli naprej, odrasli, si uredili življenje. Komaj obdržim službo, kaj šele, da bi si našel prenočišče.

Poskušala sem hoditi, misleč, da bom morda našla način, kako preživeti dan. Sonce je še vedno vzšlo, vendar se mi zdi, da že zahaja. Ulice so prazne, ljudje hitijo mimo, jaz pa se počutim, kot da sem nevidna. V želodcu mi kruli, a nimam niti dolarja. Niti drobiža.

Pomislil sem, da bi se vrnil domov, vendar vem, da ne morem. Jasno so mi dali vedeti, da nisem dobrodošla. In ne vem, kaj je hujše - biti izgnan ali vedeti, da me sploh ne pogrešajo.

V parku sem našel klopco. Zdaj je hladno in klop je trša, kot sem mislila. Dvignem kolena in se skušam ogreti, vendar mi nič ne uspeva. V meni grize lakota, še bolj kot to pa me muči osamljenost. Zdi se mi, da se potapljam, da izginjam.

Za trenutek zaprem oči, da bi pobegnila. A ne morem. Ne vem, kaj naj zdaj naredim. Kam naj grem? Komu bo mar?

Edino, kar vem zagotovo, je, da ni poti nazaj. Vse sem uničila. Zdaj sem samo jaz in to prazno mesto.