Nikoli nisem mislil, da se bo končalo tako. Ne tako.

Pri 22 letih sem mislil, da bom do zdaj že imel vse urejeno. Mislil sem, da bom imel načrt. A zdaj, z nahrbtnikom, polnim oblačil, ki jih sploh ne potrebujem, in brez cilja, ne vem niti, kakšen je moj načrt. Starši so me danes zjutraj vrgli iz hiše, njihove besede so bile hladne in dokončne, kot da bi mi zalopnili vrata pred nosom.

»Pojdi ven,« je rekel oče s kamnitim glasom. »Nisi več otrok. Uredi si življenje.«

Nisem vedel, kaj naj rečem. Nisem vedel, kako se braniti. Samo sem stal tam, otrpel, medtem ko sta me gledala, kako odhajam – kot bi gledala neznanca, ki odhaja. Kot da nisem pomemben.

Razmišljal sem, da bi poklical nekoga – morda enega od starih prijateljev –, ampak kdo bi hotel pomagati nekemu, kot sem jaz? Od srednje šole nisem ostal v stiku z nikomer. Vsi so šli naprej, odrasli, uredili si življenje. Jaz komaj obdržim službo, kaj šele, da bi našel stanovanje.

Poskušal sem hoditi, misleč, da bom morda našel način, kako preživeti dan. Sonce je še vedno na nebu, a že se mi zdi, da mi zahaja. Ulice so prazne, ljudje hitijo mimo, jaz pa se počutim, kot da sem neviden. V trebuhu mi kruli, a nimam niti dolarja. Niti drobiža.

Razmišljal sem, da bi se vrnil domov, a vem, da ne morem. Jasno so mi dali vedeti, da nisem dobrodošel. In ne vem, kaj je hujše – da so me vrgli ven ali da vem, da me nihče ne pogreša.

V parku sem našel klop. Zdaj je mrzlo in klop je trša, kot sem mislil. Privijem kolena k sebi, da bi se ogrel, a nič ne pomaga. Lakota me grize, a še bolj me grize osamljenost. Čutim, kot da se potapljam, kot da izginjam.

Za sekundo zaprem oči, samo da bi ubežal temu občutku. A ne morem. Ne vem, kaj naj zdaj storim. Kam naj grem? Kdo se bo zanimal zame?

Edino, kar vem z gotovostjo, je, da ni poti nazaj. Vse sem uničil. In zdaj sem samo jaz in to prazno mesto.