Moja prababica nam je zapustila svojo zemljo, košček zemlje, ki ga je iz vsega srca ljubila. To je bilo njeno darilo nam, kraj, kjer bi se naša družina lahko razvijala in cvetela. Leta 2004 je moja mama, pridna ženska, ki je sama vzgajala štiri otroke, začela na njem graditi hišo – dom, ki ga je želela zapustiti v dediščino. A vedno znova je bila razočarana: izvajalci so ji vzeli denar, pustili nedokončane stene in izginili. Nikoli ni dočakala, da bi bila hiša dokončana.

Prevzel sem njen sen, odločen, da dokončam, kar je začela. Več kot 6 let sva s partnerjem v to vložila vse – naše prihranke, energijo, upanje. Toda hiša je bila v katastrofalnem stanju: slabo zgrajena, na nekaterih mestih se je krušila, kar naju je prisililo, da sva jo podrla in zgradila na novo. Vsak korak naprej je bil dva koraka nazaj. Potem so prišli naraščajoči stroški – materiali, ki smo jih pred leti vključili v proračun, so zdaj dvakrat, trikrat dražji. Zdi se, da je to neskončen krog, iz katerega ne moremo pobegniti.

Zdaj, z našim novorojenim otrokom, je na kocki več kot kdaj koli prej. Prostor, v katerem živimo, ni naš, lastnik pa se bo kmalu vrnil. Ne bomo imeli kam iti. Čustveno in fizično se sesedamo. Strah me je, da bo to razdvojilo mojo družino. Ta hiša ni le zidovi; je naša preteklost, naša prihodnost, naše vse.

Potrebujemo 25 000 EUR, da dokončamo najnujnejše: trdno streho, vrata in okna, da bo hiša primerna za bivanje. Vsak dolar nas približa selitvi in pobegu iz te nočne more.

Vaša pomoč ni le v zidovih in malti – gre za to, da družini daste priložnost za zdravljenje, da počastite materino ljubezen in da izpolnite obljubo preteklosti. Tudi 5 € ali 10 € nam pomeni vse. Prosim, bodite del naše zgodbe.