Dober dan, dragi donatorji, imam prijatelja, ki ima brata Vaška, in oba sta se rodila z cerebralno paralizo. Rada bi jima izpolnila njune želje in si zelo želim, da bi imela fanta srečnejše življenje.Dovolite mi, da vam tukaj predstavim njuno zgodbo, ki jo je napisal moj prijatelj Jiřík. Bodite tako prijazni in prispevajte vsaj majhen znesek ter jima tako olajšajte življenjske razmere. Zelo si želim, da bi bila oba brata srečna, saj jima življenje ni podarilo najpomembnejšega, kar obstaja, in sicer zdravja in družine. -------Upoštevajte, prosim, da ima cerebralno paralizo, zato njegova zgodba ne bo napisana popolnoma brez napak, čeprav je zelo spretni fant

Sva Jiří in Václav, dvojčka, rojena z cerebralno paralizo. Ko sva bila stara eno leto, se je najino življenje spremenilo. Jaz imam okvaro gibalnega aparata, kar pomeni, da imam le invalidnost, sem invalid, brat pa ima trenutno še dodatno okvaro. Do šestega leta sva hodila v vrtec, ker sta oba starša delala, od šestega leta pa je bila mama z nama doma. Mama je z namain nam pomagala pri vsem, česar nisva zmogla sama, na primer pri oblačenju, na stranišču itd. Z bratom sva imela za sabo več zdravstvenih operacij. Oče se ni vedno vedel kot oče, mama pa naju je učila, da sva čim bolj samostojna, tako da sem, ko je mama šla na primer po nakupih, skrbel za brata. Hranil sem ga, ko je bilo potrebno, mu dajal tudi tabletke, ga preoblačil, mu pomagal na veliko in malo, 32 let, čeprav sta bila starša skupaj, je skrbela mama ali jaz zaradi okoliščin, a kljub vsem težavam in preizkušnjam imata starša prijateljski odnos, čeprav priznam, da očetu v vseh teh letih nekako ne morem odpustiti, čeprav ga imam rad, ko smo bili majhni, nam je mamainka nam je posredovala sporočilo in vedno, ko smo bili na primer v mestu po nakupih, nas je vzela s seboj, ali pa je mama celo tekmovala v odbojki, zato nas je, kadar je le mogla, vzela s seboj na turnirje, veliko let smo hodili na tabore in tako naprej, vse to nam je uredila mama, ko smo bili majhni, nas je vzela tudi na kopališče, zdaj smo odrasli in ker nas mama ni mogla več pustiti doma in da bi nam zagotovila varnost, če bi se ji kaj zgodilo, nam je uredila bivališče v domu, ki se imenuje Dom Na Zámečku v olomouški regiji. To je dom, ki se imenuje Dom Na Zámečku, tu je več domovov, to je grad, dobesedno predelan v bivališče za invalide, in jaz z bratom živiva v domu za invalide, to je v olomouški regiji, živivatukaj živimo, nisem prepričan, kako dolgo, tri, štiri leta, vsem se zelo zahvaljujemo za vašo pomoč ♥️♥️♥️♥️♥️