Ime mi je Einar in sem se rodil kot drugi otrok v petčlanski družini.

Že odkar se spomnim, živim z anksioznostjo in skoraj iracionalnim strahom pred boleznijo. Že od otroštva sem se skrbel za svoje zdravje – domišljal sem si bolezni, ki jih nisem imel, in se vedno bal, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Ironično je, da se je ta strah zdaj uresničil.

Ko sem imel 18 let, sem odšel od doma po sporu z očetom, ki se je boril z alkoholom. Od tistega trenutka naprej sem se moral naučiti, kaj resnično pomeni samostojnost – začeti z nič in poskušati si sam zgraditi življenje. V teh letih sem imel trenutke miru in trenutke boja, a v sebi sem vedno nosil hrepenenje po stabilnosti, preprostosti in mirnem življenju blizu narave.

Sedaj sem stara 35 let. Po mnogih napakah in slabih odločitvah sem končno začela ponovno sestavljati svoje življenje – vse do julija, ko so mi diagnosticirali horioidni melanom, redko in resno obliko raka na očesu.

Trenutno se rak še ni razširil izven mojega očesa, vendar je ta diagnoza spremenila vse. Trenutno sem v zdravljenju in si prizadevam ostati optimistična in močna.

Ta pot je bila hkrati ponižujoča in prebujajoča. Življenje z negotovostjo mi je pomagalo jasneje videti življenje – kako krhko je in kako pomembno je, da se oklepamo upanja, tudi ko je težko.

Nikoli si nisem predstavljala, da bom nekega dne v situaciji, ko bom morala prositi za pomoč, a tukaj sem – poskušam si ponovno zgraditi življenje, korak za korakom.

Če ste si vzeli čas, da preberete mojo zgodbo, sem vam globoko hvaležna.

Vaša podpora – bodisi v obliki donacije ali preprosto z delitvijo te strani – mi pomeni več, kot lahko kdajkoli izrazim z besedami. Daje mi upanje, da se bom lahko ponovno postavila na noge, ponovno zbrala moči in živela mirnejše, zdravo in smiselnejše življenje.

Iz srca se vam zahvaljujem za branje, skrb in prepričanje, da si vsako življenje zasluži drugo priložnost.

Zahvaljujem se vam,

Einar