Leta 2019 se je naši družini življenje popolnoma obrnilo na glavo. Sedanji ženi je umrla mama, s katero sta bili izjemno povezani in veliki zaveznici. Istočasno sem sam preživljal zelo težko obdobje ločitvenega postopka zaradi nasilja bivše žene. V postopku so bile večkrat izrečene prepovedi približevanja, prišlo je tudi do prisilne hospitalizacije bivše žene ter nasilja nad mojima hčerkama. Celotna agonija se je po sodiščih vlekla skoraj tri leta, dokler izvedeniško mnenje ni pravnomočno potrdilo, da hčerki ostaneta pri meni.

V vseh teh letih je moja partnerica stala ob meni in mojih otrocih ter nam pomagala ponovno ustvariti občutek varnosti in doma. Zelo sva si želela skupnega otroka, vendar dolgo ni uspelo, niti s postopki IVF. Poleg psihičnih stisk sva živela zelo skromno, saj so večino mojih prihodkov predstavljali stroški odvetnikov in postopkov, za nami pa je ostalo tudi nekaj dolgov.

Po letih boja sva končno uspela nekoliko normalizirati življenje. Žena je zanosila in poročila sva se. Nosečnost pa je bila zelo rizična. V 22. tednu je bila nujno premeščena iz SB Slovenj Gradec v UKC Ljubljana, kjer so zdravniki uspeli rešiti otroka in preprečiti prezgodnji porod. Od 5. novembra do 29. januarja je morala nepremično ležati v bolnišnici brez vstajanja. Najin sin se je nato rodil prezgodaj v 32. tednu, bil je na intenzivni negi in v inkubatorju, vendar se je kot pravi mali borec uspel izvleči.

V tem času sem poleg redne službe sam skrbel za svoji hčerki in istočasno še za mamo, saj nam je v tem obdobju umrl tudi moj oče, ki mi je bil velik vzornik, prijatelj in opora. Po njegovi smrti sem moral izplačati še brata, zato sem se ponovno zadolžil in vzel tudi hipotekarni kredit, ki ga bom odplačeval še naslednjih 20 let.

Kljub vsem težkim preizkušnjam skušamo ostati povezana in srčna družina. Moja žena je vsem mojim otrokom dala ogromno ljubezni, topline in občutka varnosti, čeprav sama v mladosti ni imela možnosti brezskrbnega otroštva ali počitnic na morju. Zato bi ji rad v zahvalo omogočil nekaj dni brezskrbnih družinskih počitnic, ki bi za nas pomenile veliko več kot le oddih – pomenile bi trenutek miru, povezanosti in lep spomin po vseh letih bojev.

S tem bi rad razveselil tudi svojo najstarejšo hčerko, ki je kljub težkim izkušnjam iz otroštva odličnjakinja in prejemnica županove petice. Zaradi travm, ki jih je doživela zaradi nasilnega okolja, še vedno obiskuje pedopsihološko pomoč, vendar se vsak dan pogumno trudi naprej. Zato si želim, da bi kot družina po dolgem času skupaj doživeli nekaj lepega in brezskrbnega.