To ni le stanovanje.

To je moje otroštvo.

To je moj varen kotiček.

To je moja zadnja fizična vez s staršema.

Oba starša sem izgubila, ko sem bila stara le 11 let. V starosti, ko se večina otrok še uči, kako biti pogumni, sem se jaz učila, kako preživeti brez dveh ljudi, ki sta bila moj ves svet. Od takrat je ta dom edini kraj, kjer še vedno čutim njuno prisotnost – njun smeh v stenah, njuno toplino v soncu, ki sije skozi okna, njuno ljubezen v vsakem kotičku.

Čas pa ni bil prizanesljiv do stanovanja. Zdaj potrebuje nujna popravila. Stene so poškodovane, deli stanovanja niso več varni, sama pa ga ne morem obnoviti. Vsaka razpoka se mi zdi kot še en košček moje preteklosti, ki počasi izginja.

Ne prosim za razkošje.

Prosim za pomoč, da ohranim spomine.

Da popravim prostor, ki me je vzgojil.

Da ohranim edini kraj, kjer se še vedno počutim blizu svojih staršev.

Vsak prispevek, ne glede na to, kako majhen je, pomeni več, kot si lahko predstavljate. Ne pomagate le pri obnovi stanovanja – pomagate mi zaščititi moje otroštvo, mojo zgodovino in zadnji del moje družine, ki mi je še ostal.

Če lahko darujete, delite ali preprosto pošljete podporo, vam bom večno hvaležna.

Iz srca se vam zahvaljujem. 💛