Odrasla sem brez očeta v popolnoma disfunkcionalni družini. Že v mladih letih sem si obljubila, da bom drugačna – da ne bom dopustila, da bi moja preteklost določala, kdo sem ali kdo želim postati. Vse življenje sem trdo delala, da bi si zgradila boljšo prihodnost. Premagala sem vse težave in nazadnje mi je uspelo odpreti majhno restavracijo, na katero sem bila zelo ponosna.

Potem sem spoznala svojega moža. Na začetku je bilo vse videti popolno. Bili smo srečni, poročili smo se in imeli otroke. A sčasoma so se stvari spremenile. Postal je nadzoren, prevzel je restavracijo, ki sem jo zgradila z lastnimi rokami, in me pustil doma z otroki. Ne morem se vrniti na delo, pa tudi ne morem pustiti toliko majhnih otrok samih. Najhujše pa je, da je postal nasilen in zdaj se počutim popolnoma ujeto.

Nikoli nisem želela bogastva ali razkošja – sanjala sem le o preprostem življenju v majhni hiši z otroki, o poštenem delu in pomoči drugim. A moji načrti so mi bili odvzeti. Nič več se mi ne zdi, da mi pripada – niti podjetje, ki sem ga ustvarila. On nadzira vse, jaz pa nimam besede.

Z težkim srcem prosim za pomoč. Ne želim materialnih stvari. Želim si le priložnost – priložnost, da začnem znova nekje na varnem, s svojimi otroki, daleč stran od strahu in nadzora. Želim si ponovno zgraditi naše življenje z dostojanstvom in mirno.

Morda je to le krhka upanje, a verjamem, da nas bo morda kdo razumel ali nam pomagal najti pot naprej. Hvala, da ste prebrali del moje zgodbe.