Zdravo, sem Vlad, študent, ki samostojno živi v tuji državi in si prizadeva zgraditi prihodnost – ob tem pa se oklepa sanj, ki so se porodile še preden sem sploh začel hoditi.

Ko sem bil še dojenček, je imel moj oče BMW serije 3. Podrobnosti o avtomobilu se ne spomnim, spomnim pa se občutka, ki sem ga imel v njegovi bližini. Imel je to prisotnost – nekaj, kar je v meni vzbudilo globoko čustvo, čeprav sem bil še majhen otrok. Nekega dne ga je moral prodati. Nisem popolnoma razumel, zakaj, vendar se spomnim žalosti. Tisti dan je nekaj ostalo v meni. Obljubil sem si:

„Nekega dne bom imel svojega serije 3.“

Leta so minila, a ta iskra ni nikoli ugasnila. Avto, ki je v meni vzbudil nekaj posebnega, je postal moj sanjski avto. In ko sem končno dobil vozniško dovoljenje, sem začel varčevati – evro za evrom –, da bi te sanje uresničil. Ne za čisto nov avto. Ne za paradenje. Ampak za BMW E92 – avto, ki mi pomeni vse. Avtomobil, ki predstavlja vez, ki sem jo imel z očetom, in obljubo, ki sem si jo dal kot otrok.

A ta sanja ni več samo moja.

Imam mlajšega brata, ki je 10 let mlajši od mene. Odraščal je ob opazovanju moje obsesije z avtomobili – tako kot sem nekoč jaz opazoval našega očeta. Svojo ljubezen do E92 sem prenesel nanj. Zdaj je to nekaj, o čemer se pogovarjava ves čas. Sanjava o tem, da bi ga skupaj vozila. Sedela v njem. Poslušala rjovenje motorja. Samo misel, da bi ga nekega dne prišla iskat z njim...

To je sanje v sanjah.

A življenje mi tega ni olajšalo.

Odselil sem se na študij, sam, daleč od družine. Vzel sem službo, da sem se preživljal, poskušal prihraniti za avto, plačati najemnino in slediti predavanjem. Delal sem tako trdo, da sem se izčrpal. Leto sem ponovil. Moral sem zapustiti službo. Zdaj ponavljam isto leto, najemnino in šolnino pa pokrivam s tistim malo, kar zaslužim. Poskusil sem vse, kar sem lahko, da bi ta sanja uresničil sam.

A sama ne zmorem.

Zato sem tu in prosim za vašo pomoč.

Poskušam zbrati 15.000 evrov za nakup svojega prvega avtomobila – avtomobila, o katerem sanjam že več kot desetletje. Ne zaradi razkošja. Ne zaradi hitrosti. Ampak zaradi tega, kar mi pomeni, in zaradi vezi, ki jo predstavlja med dvema bratoma, ki verjameta v nekaj večjega od njiju samih.

Če ste kdaj imeli sanje, ki so se zdele nedosegljive...

Če ste se kdaj v težkih časih oklepali nečesa...

Če ste kdaj želeli dokazati, da lahko sanje preživijo, tudi ko se vse ostalo sesuje...

Potem razumete, zakaj je to pomembno.

Že samo delitev, prijazna beseda ali majhna donacija me približajo nečemu, kar nosim v srcu že od otroštva, ko sem sedel na zadnjem sedežu, strmel skozi okno in opazoval očeta, kako vozi tisto staro serijo 3.

Hvala, resnično – od mene in od mlajšega brata, ki še vedno čaka na tisto prvo vožnjo.

Iz vsega srca,

Vlad