Moooonia, Monika zbudi se! Vstani! Dovolj dolgo si spala. Zdaj je dovolj! Vrnite se k nam!

Skupaj lahko dosežemo več!

Pomagajmo Moniki iz ujetništva, pomagajmo ji, da bo spet zdrava.

Naša ljubljena in edina hčerka Monika na običajen delovni dan zjutraj 9. oktobra 2024. srečno se je odpravila na delo.

Bila je zelo vesela, da je po končani umetniški akademiji dobila službo v svojem poklicu.

Toda do službe ni mogla priti, saj je njen življenjski zemljevid pokazal prelomnico - tragično prometno nesrečo - oziroma dve v enem.

V nekem trenutku jo je nenadejano povozila hitra srna, ki je iz gozda stekla na cesto in tehtala več kot 200 kilogramov, delček sekunde pozneje pa jo je čelno zadelo hitro vozeče vozilo, ki je vozilo v nasprotni smeri.

Moniki je prenehalo biti srce. Bila je ujeta v avtomobilu, nezavestna in brez znakov življenja. Gasilci in zdravniška ekipa, ki so prispeli na kraj dogodka, so po nekaj minutah pogumnega oživljanja uspeli vzpostaviti krvni obtok. Niso mogli verjeti čudežu, ki se je zgodil.

Po njihovem mnenju so žrtve s takšnimi poškodbami za vedno izgubljene na kraju nesreče.

Po prevozu s helikopterjem LPR v univerzitetno bolnišnico v Opolju so Moniki opravili vrsto zahtevnih operacij, med drugim so ji stabilizirali zdrobljen desni kolk, zlomljeno nogo, predvsem pa so ji rešili življenje z nevrokirurško operacijo, saj je bila, kot nam je ob prvem stiku v enoti intenzivne terapije povedal zdravnik, Moniki skoraj odtrgana glava. Imela je zlomljena vratna vretenca od C0 do C3, oba okcipitalna kondila s premikom navznoter, raztrgano hrbtenjačo, številne hematome, tudi na vratni arteriji, v predelu hipofize (...). Njeni možgani so bili več minut hipoksični. Po besedah zdravnikov je bil v najboljšem stanju le del možganov, ki je odgovoren za dihanje. Obstajali so upravičeni pomisleki, ali bo Monika preživela noč po operaciji in ali bo močno poškodovana hrbtenjača lahko dlje časa ohranjala njene življenjske funkcije. Sodba je bila, da tudi če bi preživela, ne bi mogla premikati roke ali noge, ne bi imela več nobenega stika, saj je pomemben del možganov - čelni, temenski, temporalni in okcipitalni lobi (...) - zaradi dolgotrajne hipoksije odmrl.

Monika je preživela in je živa. To je čudež. Od te tragične nesreče je minilo šest tednov. Naša hčerka, ki je oslabela zaradi hude ortopedske operacije, je dobila veliko bitk. Dvakrat je pregnala pljučnico, dvakrat je premagala konjunktivitis in druge septične bakterije, ki so nam jo hotele odvzeti.

Od 9. oktobra 2024 smo vsak dan z njo. Vsak dan se od našega doma do bolnišnice in nazaj vozimo 300 kilometrov, da bi se z Monio pogovarjali, ji peli, predvajali glasbo, ji masirali obraz, božali njene krhke roke, dlani in stopala, spodbujali vse njene čute in receptorje, spodbujali njeno aktivnost, njeno željo po vrnitvi v naš svet. Zdravniki na povezanih monitorjih opazijo, da se njena življenjska aktivnost med našimi obiski znatno poveča. To nam daje upanje in moč za delovanje.

Imamo prve uspehe. Zdravniki sami so Moniko teden dni nejeverno gledali. Monika odpira oči, odziva se na dnevni in nočni čas, odziva se na svetlobo, začela je vrteti oči, začela je premikati usta, delati svoje edinstvene obraze, rahlo obrača glavo z ene strani na drugo, zelo močno se odziva na najlažji dotik, tako da upogne obe nogi v kolenih, lahko nehote stisne roko (...) in še ne tako dolgo nazaj ne bi smela preživeti, ne bi smela niti treniti z očmi.

Moniki skušamo omogočiti sodelovanje v programu prebujanja odraslih v možganski komi, saj je Monika, ki je še nismo omenili, odrasla, lepa 29-letna ženska, osramočena devica, ki je bila pred kratkim pripravljena ustvariti svojo družino.

Smo v stiku s številnimi zdravstvenimi ustanovami in bolnišničnimi oddelki, ki ponujajo tovrstno zdravljenje bolnikov v komi in izvajajo 12-mesečne programe. To so na primer: "Budzik dla Dorosłych" v Varšavi, "Rehstab" v Limanovi, bolnišnica v Čenstohovi, v Jastrzębie Zdroju, v Brzegu ali "Repty" v Tarnovskih gorah (...).

Na žalost je treba povsod v čakalni vrsti za sprejem čakati do 12 mesecev, v vsakem kraju pa pred Moniko čaka od 2,3 do 8 ljudi. Ob koncu leta vsaki ustanovi primanjkuje sredstev iz Nacionalnega zdravstvenega sklada za subvencioniranje zdravljenja, nove odločbe o limitu pa bodo izdane šele v začetku leta 2025. Za Moniko pa vsak dan zamude pri poklicni rehabilitaciji pomeni manj možnosti za vrnitev v svet zavestnih, razumno sposobnih in zdravih ljudi.

Zasebni rehabilitacijski tabor za Moniko s strokovno zdravstveno oskrbo dnevne medicinske ekipe, nevrorehabilitacijo, nevrologijo, glasbeno terapijo, hidroterapijo itd. stane približno 15 000 PLN za dvotedensko bivanje v centru. Mesečni stroški obiskovanja zasebnega rehabilitacijskega programa, kakršnega ponuja podjetje Budzik v Varšavi, znašajo približno 35 000 PLN na mesec. Tega si žal ne moremo privoščiti. Menimo, da si skoraj nihče ne more privoščiti takšnega stroška, čeprav gre za tako pomemben življenjski cilj.

Jaz, Monikina mama, sem se že odpovedala službi, da bi bila Moniki ob strani in podpirala njen proces zdravljenja. V položaju, v katerem smo, se ne bi mogla posvetiti svojemu delu. Trenutno sem zaradi živčnega zloma na bolniškem staležu, vendar bom čez nekaj mesecev izrabila bolniški dopust (...). Monikin oče dela v majhni zasebni avtomehanični delavnici in njegov dohodek v trenutnih razmerah zadostuje za honorarje, bencin za vsakodnevne vožnje v Monikino stanovanje in nazaj ter za skromno hrano.

Monika dela, zato se ji je za zdaj nabralo bolniško nadomestilo, vendar ga sama ne more uporabljati, ne more skrbeti za svoje dobro počutje, midva, njena starša, pa za zdaj ne želiva in ne moreva razpolagati z njenimi finančnimi sredstvi, vsaj dokler naju sodišče ne imenuje za njena zakonita skrbnika, to pa zahteva čas (...).

V tej situaciji se obračamo na vas, dragi bralci, za finančno pomoč, četudi bo to najmanjši možni znesek, ki bo Moniki in njenim staršem pomagal v prvi fazi Monikinega zdravljenja, tj. zagotoviti njeno bivanje v strokovnem centru za zdravljenje oseb - budnih odraslih oseb v možganski komi, saj bolnišnica v Opolju, kjer se trenutno nahaja, ne vidi nobene utemeljitve za njeno zdravljenje v enoti intenzivne terapije ali na ortopedskem ali drugem bolniškem oddelku.

Če Monika, bog ne daj, ne bo upravičena do katerega od programov, ker mora izpolnjevati določena zdravstvena merila, ali če bo končala takšen 12-mesečni program in se bo lahko vrnila domov, bomo zbrana sredstva uporabili za prilagoditev njenega bivališča za vsakodnevno delovanje in rehabilitacijo ter za zagotovitev strokovne oskrbe.

Za vsako pomoč se vam v našem in predvsem v Monikinem imenu že vnaprej iskreno zahvaljujemo!