Moooonia, Monika, zbudi se! Vstani! Dovolj si že spala. Zdaj je dovolj! Pridi nazaj k nam!

Skupaj lahko dosežemo več!

Pomagajmo Moniki iz ujetništva, pomagajmo ji, da spet ozdravi.

Naša ljubljena in edina hči Monika se je na običajen delovni dan, zjutraj 9. oktobra 2024, veselo odpravila na delo. 

Bila je zelo srečna, da je po končani umetniški akademiji dobila službo v svojem poklicu.

A dela ni dosegla, saj se je na njeni življenjski poti pojavil preobrat – tragična prometna nesreča – ali celo dve v eni.  

V trenutku jo je zbil divji jelen, ki je s težo več kot 200 kilogramov pritekel iz gozda na cesto, v trenutku jo je divje povozil, le delček sekunde kasneje pa je iz nasprotne smeri prišlo do smrtnega čelnega trka z divjim vozilom.

Monici je prenehalo biti srce. Bila je ujet v avtu, nezavestna in brez vsakršnega znaka življenja. Gasilcem in medicinski ekipi, ki so prispeli na kraj nesreče, je po več minutah pogumnega oživljanja uspelo ponovno vzpostaviti krvni obtok. Sami niso mogli verjeti čudežu, ki se je zgodil.

Po njihovem mnenju so žrtve s takšnimi poškodbami na kraju nesreče takoj za vedno izgubljene.

Po prevozu s helikopterjem LPR v Univerzitetno bolnišnico v Opoleju je bila Monika podvržena vrsti zahtevnih operacij, med katerimi so bile stabilizacija poškodovanega desnega kolka, zlomljene noge in predvsem življenjsko rešujočo nevrokirurško operacijo, saj bi, kot nam je zdravnik povedal ob prvem stiku na intenzivni negi, Moniki skoraj odtrgalo glavo. Imela je zlomljene vratne vretence od C0 do C3, oba zadnja kondila z notranjim premikom, pretrgano hrbtenjačo, številne hematome, tudi v karotidni arteriji, v hipofiznem predelu (...). Njen možgani so bili več minut v hipoksičnem stanju. Po mnenju zdravnikov je bil v najboljšem stanju le del možganov, ki je odgovoren za dihanje. Obstajale so upravičene skrbi, ali bo Monika preživela noč po operaciji, ali bo hudo poškodovana hrbtenjača sposobna ohranjati njene življenjske funkcije dalj časa. Diagnoza je bila: tudi če bi preživela, ne bi mogla premikati niti rok niti nog, ne bi imela več stika z okolico, ker bi bil pomemben del njenih možganov – frontalni, parietalni, temporalni in okcipitalni lob (...) – zaradi dolgotrajne hipoksije odmrl. 

Monika je preživela in je živa. To je čudež. Od tega tragičnega nesreča je minilo že 6 tednov. Naša hči, oslabljena zaradi težke ortopedske operacije, je zmagala v mnogih bojih. Dvakrat je premagala pljučnico, dvakrat konjunktivitis in druge septične bakterije, ki so nam jo hotele vzeti. 

Od 9. oktobra 2024 smo vsak dan pri njej. Vsak dan prevozimo 300 kilometrov od našega doma do bolnišnice in nazaj, da se pogovarjamo z Monio, ji pojemo, ji predvajamo glasbo, ji masiramo obraz, njene krhke roke, roke in noge, da bi spodbudili vse njene čute in receptorje, njeno aktivnost ter njeno željo po vrnitvi v naš svet. Zdravniki na priključenih monitorjih ugotavljajo, da se njena vitalna aktivnost med našimi obiski znatno poveča. To nam daje upanje in moč za ukrepanje.

Imamo prve uspehe. Zdravniki sami so en teden neverjetno gledali Moniko. Monika odpira oči, se odziva na dan in noč, se odziva na svetlobo, začela je premikati oči, začela je premikati usta, delati svoje edinstvene grimase, rahlo obrača glavo z ene strani na drugo, se zelo močno odziva na najrahlejši dotik tako, da upogne obe nogi v kolenih, lahko nehote stisne roko (...) in še pred kratkim naj ne bi preživela, naj sploh ne bi niti z očesom trenila.

Poskušamo Moniko vključiti v program prebujanja za odrasle v cerebralni komi, saj je Monika, o kateri doslej še nismo govorili, lepa 29-letna odrasla ženska, sramežljiva devica, ki je bila pred kratkim pripravljena ustvariti lastno družino.

Smo v stiku z vrsto zdravstvenih ustanov in bolnišničnih oddelkov, ki ponujajo tovrstno zdravljenje za komatozne paciente in izvajajo 12-mesečne programe. To so npr.: „Budzik dla Dorosłych” v Varšavi, „Rehstab“ v Limanovi, bolnišnice v Częstochovi, v Jastrzębie Zdrój, v Brzegu ali „Repty” v Tarnowskih Gorah (...).

Na žalost je treba povsod čakati do 12 mesecev v čakalni vrsti za sprejem, v vsakem kraju pa pred Moniko čaka 2,3 do 8 oseb. Vsakemu zavodu ob koncu leta zmanjka sredstev iz Nacionalnega zdravstvenega sklada za subvencioniranje zdravljenja, nove odločitve o omejitvah pa bodo sprejete šele v začetku leta 2025. Za Moniko pa vsak dan zamude pri poklicni rehabilitaciji pomeni manjšo možnost, da se vrne v svet zavestnih, razmeroma fit in zdravih ljudi.

Zasebni rehabilitacijski kamp za Moniko s strokovno medicinsko oskrbo s strani vsakodnevne ekipe zdravnikov, nevro-rehabilitacijo, nevrologijo, glasbeno terapijo, hidroterapijo itd. stane približno 15 000 PLN za dvotedensko bivanje v centru. Mesečni stroški za udeležbo v zasebnem rehabilitacijskem programu, kot ga npr. ponuja „Budzik“ v Varšavi, znašajo približno 35.000 PLN na mesec. Tega si žal ne moremo privoščiti. Menimo, da si takšnega izdatka ne more privoščiti skoraj nihče, čeprav gre za tako pomemben življenjski cilj.

Jaz, Monikina mama, sem že zapustila službo, da bi bila ob Moniki in podpirala njen proces zdravljenja. V situaciji, v kateri se nahajamo, ne bi bila sposobna posvetiti se svojemu delu. Trenutno prejemam bolniško nadomestilo zaradi živčnega zloma, vendar bom v nekaj mesecih izčrpala bolniški dopust (...). Monikin oče dela v majhni zasebni avtomehanični delavnici, njegov dohodek pa v trenutni situaciji zadostuje za plačilo pristojbin, bencina za dnevne vožnje do in iz Monikinega stanovanja ter za skromno hrano.  

Monika je delala, tako da je začasno zbrala bolniško nadomestilo, vendar ga ne more sama uporabiti, ne more sama poskrbeti za svoje dobro počutje, mi, njeni starši, zaenkrat ne želimo in ne moremo razpolagati z njenimi finančnimi sredstvi, vsaj dokler nas sodišče ne imenuje za njene zakonite skrbnike, kar pa traja (...).

V tej situaciji se obračamo na vas, dragi bralci in bralke, za finančno pomoč, četudi bo to najmanjši možni znesek, ki bo Moniki in njenim staršem pomagal v prvi fazi Monikinega zdravljenja, tj. zagotoviti njeno bivanje v profesionalnem centru za zdravljenje oseb - prebujanje odraslih iz cerebralne kome, saj bolnišnica v Opoleju, v kateri se trenutno nahaja, ne vidi utemeljitve za njeno zdravljenje na oddelku za intenzivno nego, ortopediji ali katerem koli drugem bolnišničnem oddelku.

V primeru, da Monika, Bog ne daj, ne bo izpolnjevala pogojev za nobenega od programov, ker mora izpolnjevati določena medicinska merila, ali če bo takšen 12-mesečni program zaključila in se bo lahko vrnila domov, bomo zbrana sredstva porabili za prilagoditev njenega bivališča za vsakodnevno delovanje in rehabilitacijo ter za zagotovitev strokovne oskrbe. 

Vnaprej se vam iskreno zahvaljujemo za vsako pomoč, v našem imenu in še posebej v imenu Monike!