❤️Če berete te vrstice, pomeni, da sem zbral pogum za pisanje❤️

Nekaj manj kot leto dni nazaj se je moje življenje ustavilo sredi gibanja.

Bolečina v kolku. Nato pregledi. Še več pregledov. Skoraj šest mesecev iskanja. Dvomov. Trpljenja.

Dokler nisem nekega dne omedlela v čakalnici pri svojem zdravniku. Reševalci, bolnišnica, čakanje... in potem ta stavek, ki te prežame kot nož:

Pljučni rak.

Rak jeter.

Metastaze v kosteh. V kolkih. V lobanji. V hrbtenici.

V tistem trenutku nisem mislila nase.

Mislila sem na svoje otroke.

Sem mama treh draguljev: Jérémyja, 23 let, Liama, 12 let, in Mie, 11 let.

Liam in Mia imata Ehlers-Danlosov sindrom, redko genetsko bolezen, ki jo imam tudi sama. Njuno vsakdanje življenje je že samo po sebi boj: kronične bolečine, izjemna utrujenost, padci, izpahi, invalidski voziček. Gledati svoje otroke trpeti je bolečina, s katero se naučiš živeti... a se je nikoli ne navadiš.

Zato jim je sporočiti, da ima njihova mama metastaziranega raka... pravi potres.

Začelo se je obsevanje.

Bolečine zaradi kostnih metastaz so neopisljive. Težijo. Izčrpavajo. Ne dajo ti nobenega miru. Včasih sem prosila, naj se to konča.

Potem je prišlo do srčnega tamponada. Moje srce je bilo obdano z vodo. Nujni primer. Dva tedna na intenzivni negi. Dva tedna, ko nisem mogla objeti svojih otrok. Zvečer smo se pogovarjali prek videoklica. Nasmehnila sem se zanje. Potem sem ugasnila zaslon... in tiho jokala.

Težila sem 40 kilogramov. Postala sem senca same sebe.

Moj partner je živel v nenehnem strahu, da me bo izgubil.

Po dveh kemoterapijah, od katerih je bila ena zelo agresivna, je biopsija pokazala specifično mutacijo. Majhna luč v temi.

Začela sem ciljno terapijo. Štiri tablete na dan.

Tri mesece kasneje so pregledi pokazali, da so se tumorji zmanjšali. Prvič sem dihala drugače kot iz strahu.

Stranski učinki so hudi: izguba občutka v prstih, bolečine, motnje razpoloženja, utrujenost... a vzdržim. Ker je vsak pridobljen dan dan z mojimi otroki.

Zapustili smo mesto, da bi se približali moji družini, v majhno vasico na jugu. Tukaj je življenje prijetnejše... a brez avtomobila je tudi bolj zapleteno.

Moj partner se premika s kolesom. Jaz tega ne morem. Prevoz je preveč naporen za moje šibko telo. Za opravljanje vozniškega izpita bi potrebovala energijo, ki je nimam več.

Danes moj sanj ni nič posebnega.

Je preprost. Skoraj običajen.

Da lahko grem po hčerko, ko pokličejo iz šole, ker je bolečina premočna.

Da bi lahko odpeljala sina na sestanek, ne da bi bila odvisna od koga drugega.

Da bi lahko sama šla kupit kruh.

Ponovno pridobiti malo dostojanstva, malo samostojnosti.

Avtomobilček, za katerega ni potrebno vozniško dovoljenje, bi spremenil naše vsakdanje življenje.

A z našimi skromnimi prihodki je to nedosegljivo.

Imava pa še eno sanje.

Poročiti se. Dokler še lahko. Praznovati ljubezen sredi kaosa. Našim otrokom ponuditi svetel spomin, dokaz, da se življenje kljub vsemu nadaljuje.

Ne vem, kaj mi prinaša prihodnost.

Zdaj živim v trenutku. Vsak smeh, vsak objem, vsak »mama« je zaklad.

Prositi za pomoč je verjetno ena najtežjih stvari, kar sem kdaj naredila.

A to počnem zanje. Za nas. Da lahko še naprej napredujem, dokler lahko.

Če se odločite, da nam pomagate, ne darujete le denarja.

Darujete samostojnost.

Čas.

Spomine.

Dostojanstvo.

Ljubezen.

Iz srca se vam zahvaljujem, da ste si vzeli čas za branje.

Hvala za vašo dobrohotnost. 🤍

Estelle