Moj mlajši brat Hamish, ki je star šele 18 let, je bil v nedeljo, 20. oktobra, nujno prepeljan v bolnišnico, ker je nenadoma hudo zbolel za pljučnico in meningitisom, ki ga povzroča bakterija Neisseria (vnetje zaščitnih ovojnic okoli možganov in hrbtenjače), kar je povzročilo življenjsko nevarno sepsa. Naslednje jutro so ga iz Splošne bolnišnice v Southamptonu premestili v bolnišnico Royal Papworth v Cambridgeu, saj so mu odpovedovale ledvice in srce, zato je potreboval specialistično oskrbo. Hamish je v prvih dveh dneh bivanja v bolnišnici štirikrat skoraj umrl, od takrat pa se njegovo stanje na oddelku za intenzivno nego vsak dan počasi izboljšuje. Sepsis, ki ga je povzročila meningitis, je v njegovih žilah povzročil nastanek krvnih strdkov, ti pa so prekinili dotok krvi v njegove okončine, zaradi česar je tkivo v njegovih rokah in nogah odmrlo. To pomeni, da mu bodo morali amputirati obe nogi od kolen navzdol, desno roko, vse prste na levi roki, morda pa tudi celotno levo roko. Zdaj je spet v bolnišnici Southampton General Hospital in upa, da ga bodo kmalu premestili v bolnišnico v Londonu, kjer bo potekala operacija.

To je zelo težko obdobje za Hamisha in našo družino, in čeprav delamo vse, kar lahko, da ga podpremo, si ne moremo privoščiti veliko stvari, ki jih bo potreboval v prihodnosti. Upamo, da mu bomo sčasoma priskrbeli protetične ude, ki mu bodo še vedno omogočali občutke, ki bi jih imel, če sploh ne bi izgubil rok in nog. Radi bi mu priskrbeli tudi avtomobil, prilagojen njegovi invalidnosti, da bo še vedno lahko vozil. Kratkoročno moramo v našo hišo namestiti dvigalo za stopnice, da bo lahko dostopal do svoje spalnice, preurediti našo garažo v sobo, ki mu bo pomagala pri rehabilitaciji (krepitev mišic itd.), in preurediti kopalnico, da bo zanj lažje dostopna. Poleg tega bo potreboval tudi fizioterapijo in psihoterapijo ter negovalca za polovični delovni čas, da bo naša mama še vedno lahko delala.

Hamish je bil vedno res živahen, navdušen in vesel človek. Bil mi je v oporo skozi vse in vedno ve, kako mi narisati nasmeh na obraz in me nasmejati. Kljub temu, kar je doživel v svojem življenju, še posebej v zadnjih dveh tednih, je to premagal s pozitivnim pogledom na življenje in ostaja še naprej takšen, kot je – zabaven. Je tako pogumen in močan človek, in še naprej me in mojo družino napolnjuje z izjemnim ponosom. Septembra je začel študirati na Univerzi v Sheffieldu in mu je bilo res všeč. Že si je pridobil veliko prijateljev in je res žalosten, ker še ne bo mogel nazaj na univerzo. Srce mi krvavi, ko ga vidim takšnega, in želim storiti vse, kar je v moji moči, da mu pomagam spoznati, da ima še vedno lahko svetlo prihodnost, čeprav je drugačna od tiste, ki si jo je prej predstavljal.

Za vsako donacijo bomo z družino zelo hvaležni.