Pozdravljeni, sem Barbara. Kot lahko razberete iz naslova, je edini namen te zbirke sredstev, da si bom lahko ponovno omogočila študij. Stara sem 33 let, zaslužim malo več kot 1300 evrov na mesec in živim s svojim partnerjem. Na koncu meseca nam nekako uspe priti do konca, a le za las, tako kot mnogim iz moje generacije, pravzaprav kot mnogim. Odrasla sem pri ovdoveli mami v socialnem stanovanju, nikoli mi ni ničesar manjkalo in obe sva storili, kar sva lahko.

Delati sem začela, ko sem imela 16 let, medtem ko sem obiskovala srednjo šolo; kasneje sem, ob delu, poskusila obiskovati državno univerzo, fotokopirala učbenike, da bi prihranila, in več ali manj sem se držala v okviru stroškov, vendar so študijski programi bili zame neprimerni, delo pa mi ni puščalo veliko prostora... zato sem morala prekiniti, v upanju, da bom v prihodnosti lahko imela več in ponovno začela uresničevati svoje sanje.

Ko sem bila malo mlajša, sem si za veliko stvari govorila: »Ko bom večja in neodvisna, bom lahko...«, a ni bilo tako in tudi ne bo. Še vedno nisem dojela, da se trud ne vedno poplača.

Še danes je študij tistega, kar si želim, privilegij, ki si ga ne morem privoščiti.

Pišem ta oglas, ker sem nesrečna, a bi rada spremenila ta položaj, želim spremeniti svoje življenje, a nimam sredstev za to.

Želim obiskovati Akademijo za likovno umetnost v San Remu, ki je odprla podružnico tudi v Milanu, natančneje študijski program »Grafično oblikovanje«.

Šolnina znaša 7400 evrov na leto.

Tudi če bi prosila za pomoč svojo mamo (ki se med drugim spopada s kemoterapijo in iskreno rečeno se ne počutim dobro) in svojega partnerja (ki me je vedno podpiral v vsem, a ne želim mu še naprej biti v breme), ne bi niti približno zbrala polovice zneska, ne da bi pri tem upoštevala dodatne stroške (potovanje, ker živim v provinci Lodi, materiali, dodatna oprema...).

Ne vem, ali je to veljaven razlog, da prosim neznance za denar, verjetno obstajajo nujnejše zadeve, ki si zaslužijo pozornost, verjetno nihče ne bo prebral mojega oglasa ali pa se bo tistim, ki ga bodo prebrali, zunanjemu opazovalcu zdelo smešno in nepomembno. Zagotavljam vam pa, da je zame, ki se vsak dan spopadam z življenjem, ki ga ne želim, in se v vseh pogledih zadovoljujem z manj, je to izredno boleče in niti ne morem opisati, kako pomembna je možnost dostopa do potencialnega novega življenja, brez da bi se moral vedno boriti z vsemi silami, da bi na koncu vseeno dobil le minimum ali nič.

Če ti je všeč, če se ti zdi, da je vredno, da mi pomagaš, te prosim za prispevek, in tudi če si se ustavil le, da poslušaš, kar sem povedala, mojo zgodbo, ti zahvaljujem, ker me počutim malo manj osamljeno.