Pozdravljeni vsi, moje ime je Robert in res bi vas rad prosil za pomoč, dobro dejanje.

Ker sem praktično vse življenje zaprt doma ali v psihiatrični bolnišnici, zunanji svet, zunanja svoboda, mimogrede to je: TISTA, KI JE ZA VELIKO VEČINO OD VAS POVSEM NORMALNA STVAR

zame pa je skoraj nedosegljivo, da bi jo poznal zaradi mojih trajno neizmerljivih številnih resnih psihiatričnih diagnoz, motenj in bolezni. Takšne notranje svobode nisem poznal še nikoli v življenju.

Dve od teh številnih bolezni ali motenj sta agorafobija in zlasti izjemno huda socialna fobija, ki mi je de facto uničila življenje, saj je že samo iti ven zame skoraj nadčloveška naloga. Kaj šele, ko moram iti k zdravniku ali na druge pomembne kraje, da opravim nujne stvari, ki jih je preprosto treba opraviti, in zdaj, kako priti tja, ko mi že samo odhod iz stanovanja povzroča stisko.

In da se moram odpraviti na avtobusno postajo, tam čakati z mnogimi drugimi neznanci, in to je šele začetek, nato pa se vkrcati v vozilo. Biti na tramvaju z neznanci me popolnoma ohromi in doživljam nepopisen strah in ogromno tesnobo. Kaj šele, da bi bil ujet v premikajočem se avtobusu ali, bog ne daj, v podzemni železnici. Že samo družba ljudi in še vedno biti v njihovi bližini je zame nepremostljiva težava.

Poleg tega je moja mama že tako ali tako zelo slabo hodljiva in zato skoraj nikamor ne more hoditi. Zaradi tega trpi praktično že vse življenje, vendar se je v zadnjih nekaj letih neverjetno poslabšalo, najhuje pa je, da jo boli tudi takrat, ko nikamor ne hodi in ne obremenjuje nog. Mislim, da ima glede na svoja leta pravico do zdravstvenih težav, 1953. Radi bi jo prosili za pomoč pri realizaciji nakupa starejšega rabljenega avtomobila, ki bi ji olajšal gibanje po mestu, pa tudi veliko psihično od tega, da je praktično vse življenje zaprta v hišo, to je nepredstavljivo tudi za zdravega človeka.

Avto bi bil nekakšno sredstvo za svobodo in počitek od mesta ob raziskovanju lepot naše domovine ali pa samo za oddih od neskončnega vsakdanjega stereotipa in bede.