Jaz sem Anja, samohranilka, in ničesar ne bi raje počela – a počasi mi zmanjkuje moči...

Naslednje vrstice opisujejo mojo situacijo in mojo prošnjo k vam...

Imam dva fanta, oba sta čudovita.

Moj starejši je bil že od nekdaj medicinski posebnež. Že med nosečnostjo so se pojavile nepojasnjene posebnosti, vendar jim takrat še niso pripisovali večjega pomena. Takoj po rojstvu pa se je začelo. Posebnosti na glavi, posebnosti na kolku, posebnosti pri rasti. Vse je bilo večkrat pregledano, vmes smo redno obiskovali 20 različnih zdravnikov. Noben od teh zdravnikov ni mogel postaviti diagnoze, do danes ne. Vsak pa je nekako zdravil, po letih poskusov so bile opravljene tudi operacije kolka (pri 12 letih displazija na obeh straneh). Vsi sklepi so poškodovani in povzročajo težave. Ker je premalo rasel, so na njem preizkusili takrat novo zdravilo. Leta in leta sem mu morala dvakrat dnevno dajati injekcije doma. To zdravljenje se je nenadoma končalo z besedami:»No, želim vam vse dobro, terapija je končana. Zdravilo je zelo drago in nič ni pomagalo.«

Kmalu pred tem, ko je moj sin dopolnil polnoletnost, se je pri njem spontano pojavila posebna oblika epilepsije. Z zdravili je ni mogoče uravnati. Zdravniki menijo, da je vse posledica osnovne bolezni – ki pa nikoli ni bila diagnosticirana. Po mnenju zdravnikov je medicinski posebnež. Zaradi padcev si je že poškodoval lobanjo, vretenca in ramo (nepopravljivo). Čeprav je zdaj star že več kot 20 let, ne more živeti sam. Zato živi pri meni. Niti normalno se ni smel vpisati v izobraževanje. Urad za pokojnine mu je samo postavljala ovire. Zdaj opravlja izobraževanje, ki mu ga je kot edino odobrila agencija za zaposlovanje. Drugače ne bi dobil financiranja. Na splošno ne prejemamo nikakršne finančne podpore od nikoder, saj se sive cone ne plačujejo. Brez diagnoze ni denarja. Vse to je za nas vse zelo težko prenašati in počasi nam zmanjkuje moči. Če se zdaj še komu od nas pridruži depresija ali kaj drugega, potem res ne vem več.

Moj mali je psihično precej prizadet. Dobi napade panike, ko ima njegov starejši brat napad. Vedno me sprašuje, ali se lahko napad konča tudi zelo slabo. Izredno se boji za svojega brata! In tudi jaz za svojega sina.

Sama nisem imela časa za obiske pri zdravniku, zato sem zdaj tudi sama precej izčrpana. Že sem dobila račun za to – pred kratkim se nisem mogla izogniti operaciji.

Zaradi številnih zdravniških obiskov mojega sina je moje delovno mesto na nitki (preveč odsotnosti). Prejšnjo službo sem izgubila iz istega razloga. Zaradi epilepsije pa moj starejši sin ne sme opraviti vozniškega izpita, zato ga moram voziti na preglede. Njegov oče se za to sploh ne briga in se nikoli ni.

Priložnost za naju vidim v selitvi v lastno hišo. Hišo z manj nevarnostmi za nesreče. Trenutno živimo v stari hiši – veliko zidov, strme stopnice, ostre robove ploščic itd. Če izgubim službo, kot edina preživljavka ne bom mogla več plačevati najemnine.

S selitvijo bi tudi moj mlajši sin končno dobil svojo sobo. Nujno potrebuje prostor, kjer se bo počutil udobno in varno, da ga doživljeno ne bo zlomilo.

Prosim, pomagajte nam z majhnim prispevkom.

Z denarjem bi najraje kupila zdravje! Ker to ni mogoče, uresničujem sanje o lastni hiši za moja fanta in mene. Upam, da bomo s tem pridobili tudi malo več zdravja za nas tri!!!

Morda bi imela celo poletno kuhinjo – zaradi svojih zdravstvenih težav sama pripravljam tinkture, kreme in čaje iz zdravilnih zelišč.

In morda bi imela tudi šivalnico. Šivanje mi prinaša sprostitev in morda bi to lahko počela celo kot stranski poklic.

Prosim, darujte, vendar ne iz sočutja, ampak zato, ker lahko in želite!

Tudi majhna donacija pomaga.