Spoštovani,

moje ime je Marina, prihajam iz province Cagliari, sem mati dveh hčera in delam v trgovini s pohištvom. Moj mož je voznik in skupaj se dostojanstveno spopadamo z izzivi vsakdanjega življenja. Pišem vam s srcem v roki, da bi vam povedala o težkem položaju, v katerem se nahajamo.

Leta 2019 smo s pogodbo o odloženem nakupu kupili hišo moje tašče. Žal sta prihod pandemije in posledično odpuščanje delavcev porušila naše finančno ravnovesje in nam preprečila, da bi dokončali plačilo, kot je bilo načrtovano.

Sčasoma sva še vedno formalno postala lastnika nepremičnine, vendar se je položaj z bolečo izgubo tašče še poslabšal. Moj mož ima enajst sorojencev, ki so se po njeni smrti obrnili na odvetnika, da bi sprožil mediacijo in zahteval plačilo dolgovanega zneska.

Naša želja je, da bi v celoti izpolnili svojo obveznost. Vendar nam banke ne odobrijo hipoteke, ravno zato, ker je hiša že napisana na naše ime. K temu je treba prišteti še sodne stroške, ki jih ne zmoremo nositi, in novico, ki je še dodatno zamajala naše življenje: mojemu možu so diagnosticirali kronično mieloično levkemijo.

Zavedamo se, da imajo moževi sorojenci svoje pravice, in ne želimo se izogniti svojim odgovornostim. Želimo si le, da bi našli skupno rešitev, ki bi upoštevala položaj, v katerem smo se znašli.

Boli nas, ko vidimo, da nam danes mnogi od njih obračajo hrbet in se izogibajo celo preprostemu pozdravu, pri čemer sta vpleteni tudi najini hčeri, ki s to zadevo nimata ničesar skupnega. Ne iščemo sočutja, temveč razumevanje in dialog. Smo pošteni ljudje in zadnja stvar, ki smo si jo želeli, je bila, da bi prišli do te točke.

Na vas se obračam v upanju, da nam boste lahko pomagali, nam svetovali ali nam pokazali pot iz tega položaja. Iskreno se vam zahvaljujem za vašo pozornost in se opravičujem, če se vam bo ta prošnja zdela nenavadna.

S spoštovanjem in hvaležnostjo,

Marina