Spoštovani podporniki!

Zaradi moje hude, napredovale bolezni se obračam na vas za pomoč. Zaradi svojega stanja sem žal postal nezmožen za delo, težave pa imam tudi pri vsakodnevnem samostojnem opravljanju vsakodnevnih opravil. Moj cilj je, da kljub svoji nemoči ne predstavljam neznosnega finančnega bremena za svojo družino.

Vsaka, še tako majhna denarna donacija mi bo v veliko pomoč! Zahvaljujem se vam za vašo pozornost in podporo.

Na žalost se moja zgodba sega 11 let nazaj.

Takrat sem prvič dobila diagnozo, da imam zlonameren tumor. Pri odvzemu vzorca se je izkazalo, da gre za nizko stopnjo miksofibrosarkoma, ki je rasel na moji medenični kosti. V opisu operacije so zapisali, da so odstranili tumor velikosti otroške glave. Ampak pred operacijo sem dobila anestetik v hrbtenico, ki je šel narobe, tako da mi je ohromela celotna leva noga. Operacija je bila uspešna, tumor so odstranili, vendar se je začelo 30-kratno obsevanje, tako da sem se zaradi ohromelosti leve noge na obsevanja vozila v invalidskem vozičku. Tri mesece sem se na obsevanja vozila v invalidskem vozičku, nato pa sem hodila z berglami. Ker sem hodila na obsevanja, se je moja noga le delno vrnila v normalno stanje. (Poleg tega se mi je skrajšala ahilova tetiva.)

-Leta 2019 sem končno našel delo (hodil sem s šepanjem) in zaradi tega sem moral iti na pregled pljuč. Tam sem dobil drugi udarec! Metastaze v pljučih. Ta rak v Madžarski raziskuje le ena oseba. Poslali so me k temu specialistu. Prejel sem prvo kemoterapijo. Nato kontrolni CT, tumorji so rasli. Nov krog. Nova kemoterapija – novo povečanje. Poskusili smo z eksperimentalnim zdravilom. Ni pomagalo, imelo pa je hude stranske učinke. Nato je sledila radioterapija. Ki pa ni mogla trajati dolgo, ker uničuje pljuča. Tu je bil krajši premor.

- Leta 2022 so mi končno rekli, da me bodo operirali. Imela sem operacijo obeh pljuč v Budimpešti. Odstranili so 17 žarišč. Na videz je bilo vse v redu.

- Leta 2024 se je tumor v pljučih spet nekoliko povečal. Tako sem dobil še eno kemoterapijo, ki me je januarja skoraj ubila. Nato so mi predlagali, da poskusimo z imunoterapijo. Po hudem dušenju in kašljanju je kontrolni CT pokazal rast. Na žalost tudi to ni pomagalo. Nato mi je specialist kot zadnjo možnost predpisal še eno kemoterapijo. Torej je moje leto 2025 sestavljalo le to, da sem hodila na kakšno kemoterapevtsko zdravljenje!

Medtem sem vodila gospodinjstvo in vzgajala dve hčerki, moj mož pa je delal ali pa me vozil na zdravljenje.

Nato me je decembra skoraj ubila tudi zadnja kemoterapija. Moje stanje se je nenehno slabšalo. Tekočina, ki se je celo leto lepo nabirala v mojem levem pljuču, je že skoraj prekrila celotno pljučno površino. Iz 88-kilogramske, življenjske ženske so naredili 62-kilogramsko. Moj onkolog me je popolnoma obupal in me hotel poslati na oddelek za hospic.

Dobili sem pljučnico, zato sem novo leto 2026 začela na urgenci. Le da tam niso vedeli, kaj naj z mano, saj je na papirju pisalo, da sem v hospicu. Nisem se vdala, zato so me s težavo sprejeli na pulmonologijo! Dobili sem antibiotike. Na žalost je zdravnica rekla, da je rak v tako naprednem stanju, da mi ne morejo več pomagati. Potrebujem stalni dotok kisika, sicer mi raven kisika v krvi pade tako nizko, da se začnem dušiti, srce mi bije hitreje in se mi vrti v glavi. Zato so me poslali domov s koncentratorjem kisika, ki je naprava, ki deluje na 220 V.

(Obstaja tudi prenosni koncentrator kisika, vendar ga zdravstveno zavarovanje ne krije in stane okoli 500.000 forintov.) Torej sem v bistvu vezan na napravo in zdi se, da bo tako ostalo, dokler bom živel. Tako da ne morem več računati na nobeno zdravniško pomoč, ker trenutno nisem operabilen. Stalna oskrba s kisikom in s tem povezane obremenitve so zdaj precej težke.

Že 4 mesece nisem bil nikjer in bojim se, da ne bom več imel te možnosti.

Na žalost me to duševno že zelo izčrpava. Težave vsakdanjega življenja! Ne morem več pravilno opravljati svojega dela v gospodinjstvu.

Rada bi pomagala svoji družini, ker smo v zadnjem času precej porabili naše prihranke. Da bi, če je mogoče, nekaj dni ne morala razmišljati o tem, kako naprej in kaj bo, če...

Da bi bila v tem, kar mi je še ostalo od življenja, na koncu resnično srečna in da bi lahko odšla z mislijo, da je mama res poskusila, saj se že 11 let bori z boleznijo, pri kateri je stopnja preživetja 1 leto.

In da bomo končno lahko dokončali obnovo kopalnice, ki smo jo začeli pred tremi leti, ter celotno hišo in našo skladiščno lopo, katere severna stena se je podrla po močnem deževju.

In če bi se slučajno zgodila nesreča, naj moj mož ne skrbi, ker se že 11 let boriva skupaj in resnično mi je žal, da nas je doletela taka usoda. Prijateljev nimamo, tisti, ki so ostali, pa ne vedo več, kaj naj storijo s to situacijo. Na žalost je bilo moje leto 2025 posvečeno le zdravljenju, leto 2026 pa že le preživetju. O tem, da se žal vsak dan približujem koncu. Zato si vsak dan prizadevam živeti, kot da bi bil zadnji.

Tako te v svoji skrajni obupnosti prosi za pomoč mama dveh otrok, ki je v terminalni fazi raka!

(Če ima kdo kakršenkoli dvom, da sem prevarantka ali lažnivka, mi lahko mirno piše, pa ga z veseljem povabim tudi na kavo k sebi domov.)

Če nimaš možnosti donirati, mi lahko veliko pomagaš tudi s tem, da to objaviš!