Pozdravljeni vsi.

Moje ime je Daniel in prihajam k vam z zgodbo, sanjami in prošnjo.

Moja zgodba je nekako običajna, dokler se mi ni življenje obrnilo na glavo: odraščal sem v normalni družini, ki je imela stanovanje, hišo na podeželju, zemljo, nekaj premoženja in prihodnost. Tako je bilo, dokler ni pred 13 leti umrl moj oče. Po tem se je skoraj vse v mojem življenju obrnilo na glavo. Moj odnos z mamo, ki že prej ni bil najboljši, se je poslabšal do te mere, da še danes ne vem, kako naj ga opišem. Edini, ki sta mi stala ob strani in mi pomagala, sta bili moja žena in babica (očetova mama), ki me je delno vzgojila. Moja mama je storila vse, kar je lahko, da mi je preprečila ustvariti lastno družino. Vsak korak, ki sem ga naredil, in vse, kar sem poskusil, mi je zabodla v hrbet. Živim v hiši, 25 km od najbližjega mesta, ona pa živi v stanovanju v največjem mestu v regiji. Stanovanje, hiša in zemljišče so v naši skupni lasti. Moj delež hiše in zemljišča je 87 %, stanovanje pa 25 % po dednem pravu, ostalo je njeno. Vsakič, ko ima priložnost, mi grozi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da me izžene iz hiše, ker je njena. Nisem imel dostopa do stanovanja, ker mi po očetovi smrti ni dala ključa. Torej, oseba, ki bi me morala najbolj podpirati, je moja najhujša sovražnica. In vse to zato, ker lahko razmišljam sam, imam svoje mnenje in je ne poslušam! Tudi potem, ko sem se poročil in se mi rodila dva otroka, me je še naprej nadlegovala in nam grozila, le da je od tega trenutka naprej postala tarča njenih zlonamernih dejanj moja žena. »Moja ženska«, kot ona imenuje mojo ženo, je neumna, butasta, brez denarja in brez možganov (njene besede), čeprav ima moja žena univerzitetno izobrazbo iz inženirstva, magisterij in vse, je delavna oseba (edina, ki dela) in vsi razen moje matere imajo o njej samo dobre besede. Moji otroci (9-letni fant in 8-letna punca) so postali njen cilj v trenutku, ko je ugotovila, da imajo težave (ADHD), in jih je imenovala neumne in butaste, vendar »ljubezen« v očeh moje mame. Ne morem delati kot dnevni zaposleni, ker moram skrbeti za svoje otroke (moja žena zasluži več kot jaz, zato sva se morala sporazumeti) in jih voziti v šolo in iz nje. Vsak dan odidem od doma ob 7. uri zjutraj, pol ure vozim do šole, ostajam v mestu (v našem avtu ali občasno pri prijatelju) in čakam do poldneva, ko otroci končajo pouk, da jih odpeljem domov. Tam jim pomagam pri domačih nalogah, jih nahranim, spravim v posteljo in tako naprej. To je moja dnevna rutina vsak delovni dan.

To je moja zgodba in moje vsakdanje življenje v tem trenutku, in želim, da se to spremeni.

Do zdaj sem zgradil 3 majhne rastlinjake (prvi je velik 60 kvadratnih metrov, drugi 30 kvadratnih metrov in tretji 150 kvadratnih metrov), kjer gojim 100 % ekološko zelenjavo. Paradižniki (onix heart in češnjevi) in paprika zavzemajo večino prostora v rastlinjakih. To počnem že 6 let, preizkušam različne recepte, rešitve, programe zalivanja, načine, načine rasti in tako naprej. Rastlinjaki, ki sem jih zgradil, so pokriti s folijo (debela 250 mikronov). Vsi pridelki gredo našim prijateljem za majhno plačilo (glede na vse delo). Vsak dan ročno zalivamo več kot 1000 rastlin, ki jih hranimo z BIO hranili, kot sta kompost iz koprive in piščančji gnoj. Za rastline skrbim sam, saj je moja žena ves dan v službi, otroci pa so še premajhni, da bi mi pomagali.

In tu pride na vrsto sanje:

Rad bi zgradil profesionalno rastlinjak, večji (približno 1000 kvadratnih metrov), iz stekla, v klimatiziranem okolju, s sončnimi kolektorji, ki lahko napajajo ogrevalni sistem, in globokimi vodnjaki za vodo, da bom lahko prideloval zelenjavo tudi pozimi. Rad bi kupil traktor z dodatki, da bi lahko delal v tej rastlinjaku. Rad bi lahko ljudem ponudil več svoje zelenjave, saj je vsa ekološka in jo vsi želijo. Tisti, ki imajo srečo, da jo okusijo, ne želijo več zelenjave s tržnic. Zato vem, da imam prave izdelke za potrebe ljudi. Samo nimam sredstev, da bi se razširil in prešel na višjo raven.

Prav tako skušam s tem zagotoviti prihodnost svojim otrokom. Ker imajo diagnozo ADHD, je njihova prihodnost kot zaposlenih v moji državi omejena, zato je družinsko podjetje veliko boljša rešitev kot upanje na pomoč državnih agencij.

In tu pride na vrsto prošnja:

Upam, da boste v svojih srcih našli sredstva, da mi pomagate uresničiti moje sanje.

Upam na vašo pomoč, da bom lahko zagotovil del njihove dnevne prehrane iz bioloških proizvodov.

Upam, da boste lahko spremenili potek dogodkov in da bo s pomočjo vaše pomoči tudi na mojo ulico posijalo nekaj sonca.

Vnaprej se vam zahvaljujem!

Hvala za vašo prijaznost!

Hvala za vse!