Ime mi je Joanna. Sem samska 54-letna ženska. Že od otroštva je bilo moje življenje boj za preživetje. Najprej le čustveno, pozneje tudi materialno. Nikoli nisem obupala ter nisem izgubila upanja in motivacije. Žal je prišel dan, ko sem zbolela za hudo, na zdravila popolnoma odporno depresijo. Ker nisem mogel računati na pomoč družine in ker zdravila niso pomagala, sem za 9 let potonil v popolno nemoč. Velikokrat sem si želela vzeti življenje, vendar je vedno zmagala tista drobna iskrica upanja, da bo vse v redu. Nazadnje sem se izkopal iz depresije in bil zmožen ponovno živeti in delovati. Vendar pa so se ta leta bolezni, ko pogosto nisem bil sposoben poskrbeti niti za osnovne stvari, izkazala za polna posledic ... Zaradi dejanj mojih sorodnikov sem izgubil stanovanje. Prišel je dan, ko sem bil prisiljen spakirati najnujnejše stvari in oditi v zavetišče za brezdomce. Začela se je nočna mora, ena največjih v mojem življenju. Izstopiti iz brezdomstva je zelo težko, ne vem, ali je to za ljudi, kot sem jaz, sploh mogoče. Vendar sem končno našel službo, ki mi je omogočila, da sem sam najel majhno garsonjero. Žal sem izgubil službo in zaradi svoje starosti nisem mogel najti nove, ki bi bila dovolj stabilna in dobro plačana, da bi lahko še naprej najemal garsonjero. Začel sem hoditi na delo v tujino v upanju, da mi bo višji zaslužek končno omogočil, da se postavim na noge. Vse življenje sem delal fizično in to je bilo edino delo, ki sem ga lahko sprejel. Vendar so leta minevala in zaradi vse bolj nadležnih zdravstvenih težav sem izgubil službo. Standardi dela na teh mestih so zelo visoki in prilagojeni zmožnostim mladih. Ugotovil sem, da nimam več niti najmanjših možnosti, da bi zaslužil dovolj denarja, da bi si lahko kupil tudi najmanjšo garsonjero. Hipotekarni kredit, kot lahko uganete, sploh ne pride v poštev. V prihodnost gledam z vse večjim strahom... Bojim se, da bo prišel dan, ko se bom moral vrniti v zavetišče za brezdomce in tam preživeti svoje dni. Ta misel me straši. Zato prosim ljudi z dobrim srcem... Pomagajte mi povrniti upanje. Pomagajte mi premagati panični strah ob misli na brezdomsko starost... Vi, dobri ljudje, ste moje zadnje upanje...

Vsakemu od vas želim srečno prihodnost, tistim, ki bi me radi vsaj malo podprli pri uresničevanju mojih sanj o lastnih štirih stenah, pa se že vnaprej iz vsega srca zahvaljujem