Ob sprehodu po slikoviti cesti, ki se vzpenja po gorovju Apuseni iz Alba-Iulije proti Arieșeni, boste zagotovo presenečeni nad lepoto krajev. Ko pa boste šli mimo mesta Zlatna, se vam bo ob vhodu v Botești na ravnem ovinku odprl nepričakovan pogled: spektakularen grad. Danes je zaradi burne zgodovine nekoliko zabrisan, vendar ga je težko spregledati: od njegove osupljive postave, ki meji na gozd, do arhitekturnih podrobnosti, ki jih je še vedno ohranil.

Grad je med letoma 1936 in 1939 zgradil Ion Gigurtu, sin Olge Gigurtu (hčerke brata Nicolaeja Balcescuja in nečakinje slikarja Theodorja Amana), nekdanjega romunskega inženirja in pronemškega, desničarskega politika. Njegova politična kariera se je začela leta 1918 v Ljudski stranki. Desetega aprila 1932 je sledil Oktavijanu Gogi, ko se je odcepil od PP in ustanovil svojo politično stranko, Nacionalno agrarno stranko. Od 14. julija 1935 je Gigurtu eden od voditeljev nove formacije: Nacionalne krščanske stranke, ki je nastala z združitvijo PNA in LANC (stranka profesorja A. C. Cuza). Julija 1937 ga ministrstvo za industrijo in trgovino imenuje za strokovnjaka v Višjem gospodarskem svetu. V vladi, ki jo je med 28. decembrom 1937 in 10. februarjem 1938 vodil Oktavijan Goga, ga je kralj Karol II. imenoval za odgovornega za pripravo vzpostavitve svojega osebnega režima in prejel resor ministrstva za industrijo in trgovino. Po tej izkušnji je državni poglavar ponovno potrdil njegovo članstvo v vrhovnem gospodarskem svetu. Gigurtu v vladi Gheorgheja Tătărescuja ponovno prejme ministrske portfelje. Imenovan je na čelo ministrstva za javna dela in komunikacije (24. november 1939 - 1. junij 1940), nato pa za ministra za zunanje zadeve (1. junij 1940 - 28. junij 1940). Leta 1940 voditelj države Iona Gigurtuja imenuje za predsednika vlade, ta položaj pa zaseda do 4. septembra 1940, ko ga prepusti generalu Ionu Antonescu. Njegovo življenje v naslednjih letih ni bilo lahko, saj je bil večkrat aretiran in izpuščen. V noči s 5. na 6. maj 1950 je bil aretiran in zaprt v kaznilnici Sighet skupaj z drugimi nekdanjimi dostojanstveniki iz medvojnega obdobja, pa tudi s svojo ženo. Ion Gigurtu je umrl 24. novembra 1959 v zaporu Râmnicu Sărat v starosti 73 let.

Bil je znan poslovnež in generalni direktor podjetja "Mica", specializiranega za pridobivanje zlata in drugih plemenitih kovin. Grad je prvotno služil kot poletna rezidenca družine in upravno središče rudarske družbe. Velikost in kompozicijski elementi spominjajo na neoromanski slog z moldavskim vplivom, ki je zelo blizu slogu Ghika-Budești: "Slog Ghika-Budesti je nezamenljiv in nosi močan moldavski pečat: vidne opeke, obrabljeni keramični diski, neogotski okvirji na vratih in oknih. Prisotni so tudi samostanu podoben stolp, podkvasti lok in geometrijski motivi. Zlasti podkovski lok je prilagojen in ima zgornji nosilec. Kromatika fasad v njegovih gradnjah združuje odtenke rdeče opeke z zeleno dekorativne keramike in svetlimi barvami ometa v similipierre."

Grad stoji na 8.800 kvadratnih metrih zemljišča, njegova pozidana površina znaša 1.358 kvadratnih metrov, v njem pa je 19 sob. Ob dokumentaciji nepremičnine je na voljo razvojni projekt, ki obsega 23 stanovanj. Poleg tega je v zadnjih letih na gradu potekala vrsta konsolidacijskih in sanacijskih del. Ta so namenjena zagotavljanju vzdrževanja stavbe, hkrati pa bodo olajšala poslanstvo prihodnjega lastnika: izolacija temeljev, notranje predelne stene, zamenjava strehe in zamenjava sistema za zbiranje deževnice.

Grad je bil priča obdobju slave tega območja, povezanega z dejavnostjo pridobivanja zlata, ki se je razvijala na tem območju, nato je bil uporabljen kot šola in šolski tabor, vse do 80. let 20. stoletja, ko je postal vojaška enota. Slavnost gradu pa je povezana z dejstvom, da je bil tu posnet pomemben del filma "Zadnji napad", ki ga je režiral Sergiu Nicolaescu, igrali pa so Ion Besoiu, Colea Răutu, Valentin Uritescu ali Ştefan Iordache.

Danes je grad pripravljen na novo pustolovščino. Očarljiva okolica je čudovita in vsestranskost, ki jo ponujajo trenutni projekti obnove, nas takoj pošlje k podobi bodočega hotela, penziona, oskrbnega centra ali, zakaj ne, morda razkošnega lovskega gradu.