Tu sem v obupu.

Smo kmečka družina z lastnim podjetjem, vendar smo se zaradi okoliščin v svetu in poslovnih odločitev, ki so se izkazale za pogubne, znašli v slepi ulici. Smo v rokah neusmiljenih izterjevalcev dolgov, ki izkoriščajo naš položaj in grozijo, da bodo zasegli naše premoženje, če jim ne damo denarja, ki ga zahtevajo za dolgove (celo brez vednosti upnikov, s katerimi smo se neposredno pogajali). Moj oče ne kaže vsega, vendar ne skriva več svojega obupa, ne spi, moja mama trpi zaradi tega, izgubila je že svoje prihranke, velja stari rek "v hiši, kjer ni kruha, se vsi prepirajo in nihče nima prav", jaz pa bom januarja postal oče in se vidim brez prihodnosti, brez moči za boj. Brezupno je.

Toda tako kot za vse drugo v življenju tudi za smrt ni rešitve. V tem primeru skušamo prodati kos zemlje in takoj ko jo bomo prodali, bomo poplačali dolgove in se znebili izsiljevanja. Imamo lahko prihodnost. Samo prodati moramo zemljišče. Hitro.

Ne vem, ali ga bomo lahko prodali jutri ali čez mesec dni, toda čez mesec dni bo prepozno. Nimamo denarja za obdelavo vinograda, za začetek trgatve, za vzdrževanje traktorja ... Ne pravim, da nimamo denarja za hrano, saj nas hranijo vrt in živali. Nimamo pa denarja, da bi se ukvarjali z izterjevalci dolgov, ki nam grozijo, da bodo vsak trenutek prišli in nam vzeli opremo, ki jo potrebujemo za delo, traktor in stroje. Takoj ko bo zemljišče prodano, bomo lahko stvari stabilizirali.

Ne prosim za denar, ampak le za posojilo, dokler nam ne uspe realizirati prodaje.