Dragi vsi

Imam 7-letnega sinčka z avtizmom, ki je moj svet, moje vse, moj svet. Na žalost z očetom ni vse tako rožnato. Pred 3,5 leti smo izvedeli, da je naš sin avtist, kar me ni pretirano obremenilo, saj je še vedno moj sin in ga imam enako rada kot prej, če ne še bolj..., vendar oče še vedno ni zares sprejel te situacije. Sploh se ne ukvarja z njim, pogosto ga celo razjezi, čeprav je moj sin zelo ljubezniv, veseli fant z dobro osebnostjo, v vrtcu in v šoli ga pogosto hvalijo, kako je spreten in uspešen. Zame je nepojmljivo, kako lahko oče do lastnega otroka kaže tako malo zanimanja. To sploh ni največji problem, temveč to, da vsak dan pije in se pogosto izgubi nad seboj, kriči, se pretepa, izsiljuje, grozi, doslej je »na srečo« teroriziral le mene, a sem že na robu, da ne morem več, naše življenje bi bilo boljše brez njega. Zato sem se obrnila sem, da bi prosila za pomoč, želim prekiniti stike z očetom in da se odseli od nas, a ker še ne delam, zato prosim za pomoč, imam pa tudi majhno podjetje, v katerega bi se rada podala in s katerim bi se v prihodnosti rada preživljala, tudi za to bi potrebovala pomoč. Želim doseči, da bom kot samohranilka lahko pošteno in dostojanstveno vzgajala svojega sinčka, raje sama v miru in ljubezni kot z zastrupenim očetom...

Vsem, ki mi lahko kakor koli pomagajo, bom večno hvaležna. Hvala lepa, da ste to prebrali.