V majhni sobi, ki jo šibko osvetljujejo žarki poznega sončnega zahoda, gledam svoje tresoče roke. Zdravniki so mi povedali, da se čas, ki mi je še ostal, meri v mesecih, ne v letih. Ne čutim več jeze, le gorečo željo: videti Egipt, deželo, o kateri sem brala že od otroštva na zaprašenih straneh knjig o piramidah, faraonih in bogovih.

Z zadnjimi prihranki in pomočjo prijateljev mi je uspelo rezervirati kratko potovanje. Ko je letalo začelo spuščati nad puščavo in se je Nil kot zelen trak pojavil med zlatim peskom, so se mi oči napolnile s solzami. Nisem mogel verjeti, da se mi uresničuje sanje.

Naslednji dan, ob sončnem zahodu, sem stala pred piramidami v Gizi. Veter je prinašal vonj po pesku in zgodovini. Sedla sem in se naslonila s hrbtom na kamen, star tisočletja. Okoli mene so turisti fotografirali, jaz pa sem preprosto zaprla oči in čutila, kako se čas razteza. Stala sem tam, pred večnostjo, in za trenutek mi bolezen ni več pomenila ničesar.

V topli tišini puščave sem zašepetala: »Zdaj lahko v miru odidem.« In nasmehnila sem se, ker se je moje sanje izpolnilo.