V majhni sobi, ki jo slabo osvetljujejo žarki poznega sončnega zahoda, pogledam svoje tresoče roke. Zdravniki so mi povedali, da se čas, ki mi je ostal, meri v mesecih in ne v letih. Ne čutim več jeze, le gorečo željo: videti Egipt, deželo, o kateri sem bral od otroštva, na zaprašenih straneh knjig o piramidah, faraonih in bogovih.

Z zadnjimi prihranki in pomočjo prijateljev mi je uspelo rezervirati kratko potovanje. Ko se je letalo spustilo nad puščavo in se je Nil prikazal kot zelen trak skozi zlati pesek, so se mi oči napolnile s solzami. Nisem mogel verjeti, da so se moje sanje uresničile.

Naslednji dan sem ob sončnem zahodu stal pred piramidami v Gizi. Veter je prinašal vonj peska in zgodovine. Usedel sem se in se s hrbtom naslonil na več tisoč let star kamen. Okoli mene so turisti fotografirali, jaz pa sem preprosto zaprl oči in začutil, kako se čas razteza. Bil sem tam, stal sem pred večnostjo in za trenutek bolezen ni bila več pomembna.

V topli tišini puščave sem zašepetala: "Zdaj lahko v miru odidem." In se nasmehnila, ker so se mi izpolnile sanje.