ŽELIM SI SPET ODITI

Pozdravljeni, dragi moji!

Ime mi je Mihaela Dumitrașcu, stara sem 54 let in vam želim povedati svojo zgodbo, zgodbo o boju, padcih in pogumu, da se ne dam premagati bolezni!

Od leta 2003 sem poročena s čudovitim moškim, leta 2006 pa sva na svet privedla najino hčerko; bili smo zelo srečni in izpolnjeni, toda naš svet se je leta 2009 popolnoma prevrnil, ko so mi diagnosticirali progresivno mišično distrofijo, pasovno obliko (abdominalni in skapulohumeralni pas),redko genetsko bolezen, ki povzroča progresivno oslabelost mišic ramen, bokov in proksimalnih okončin, kar je posledica genetske motnje v delovanju mišičnih vlaken.

Sposobnost živčnega sistema, da aktivira zdrava vlakna, postane neučinkovita, telo pa razvije kompenzacijske mehanizme, ki povečajo utrujenost, neravnovesje in obremenitev sklepov.

Čeprav so mi zdravniki ob postavitvi diagnoze povedali, da gre za bolezen, ki je neozdravljiva in za katero ni zdravljenja, so mi priporočili, naj se upokojim in si kupim invalidski voziček, saj bom v le nekaj letih izgubila sposobnost hoje,druge funkcije (dihanje, vid, govor, požiranje in celo mišljenje) pa se bodo drastično poslabšale, sem se odločila, da bom ostala na nogah, obdržala službo in skrbela za družino, kot da se ne bi nič zgodilo!

Uspelo mi je iti naprej s pomočjo čudovitega človeka, ki mi ga je božanstvo namenilo za moža, in se spoprijeti z zelo zahtevnim delom, kjer sem delala 10 ur na dan, čeprav sem se komaj držala na nogah!

Bilo je težko v vseh pogledih – fizično, čustveno, kot mati, kot žena, kot človek –, a z vsakim dnem sem bila vse bolj odločena, da ne bom dopustila, da mi bolezen uniči življenje.

A bolezen me ni vprašala, ali še zmorem, preprosto mi je počasi, dan za dnem, odvzela zmožnost hoje! Začela sem iskati alternativne terapije, ki bi mi pomagale vsaj upočasniti napredovanje simptomov, in uspelo mi je ostati na nogah vse do leta 2018, ko sem po precej hudem padcu, ki ga je povzročila togost in pomanjkanje gibljivosti mišic, vendarle pristala v invalidskem vozičku.

Leto kasneje mi je življenje postavilo še en izziv, novo težko diagnozo: multipli mielom v obliki tumorja na prsnem košu! Vsi okoli mene so bili ob tej novici pretreseni, le jaz sem bila mirna in zelo samozavestna, saj mi je zdravnik, ko mi je sporočil, da bomo začeli s kemoterapijo, rekel tudi, »da imam možnost, da ponovno začnem hoditi«! Te besede so bile zame čarobne, vse ostalo, kar je sledilo, so bili le podrobnosti, s katerimi sem se nameravala spet postaviti na noge!

Kar sem žal doživela kasneje, ni bilo v skladu z mojimi pričakovanji; po zdravljenju s kemoterapijo in radioterapijo se je tumor umaknil, vendar je to obdobje močno vplivalo na mojo mobilnost.

Leto in pol sem bila v vsem popolnoma odvisna od svojega moža: da sem vstala, se oblekla, se nahranila... da sem sploh lahko živela.

Največji strah nisem imela zase, ampak zanj: Če se mu kaj zgodi... kaj bom naredila? Kako se bom znašla sama?

Ta misel me je spodbudila, da sem nadaljevala boj, iskala nove rešitve; nisem hotela verjeti, da ne zmorem več.

Začela sem s preprostimi vajami, nato pa sem se postopoma preusmerila k bolj zapletenemu programu rehabilitacije. Vsak milimeter, ki sem ga pridobila, je zame pomenil centimetre življenja nazaj!

Danes sem že 70-odstotno samostojna, čeprav sem še vedno odvisna od invalidskega vozička, vendar sem si uspela dokazati, da je ta bolezen reverzibilna!

V mislih sem si vedno ponavljala, da mora obstajati nekaj, kar mi bo pomagalo, da se spet postavim na noge, in vse moje molitve ter iskanja so se uresničile!

Na konferenci v Bukarešti, ki so jo vodili direktorji Inštituta Hippocrates iz ZDA, sem izvedela za tehnologijo ARPwave, razvite v Združenih državah Amerike, ki temelji na napravi, sposobni obnoviti nevromuskularni spomin – napravi, ki jo Inštitut Hippocrates na Floridi in druge klinike v ZDA uspešno uporabljajo!

Po elektronski korespondenci so mi predstavniki podjetja ARPwave potrdili, da mi lahko naprava RXBlack pomaga, da se spet postavim na noge, ne da bi moral za to iti v kliniko,saj ga lahko uporabljam v udobju svojega doma 24 ur na dan, 7 dni na teden, 365 dni na leto!

Na žalost ta naprava stane 15.000 dolarjev, kar je znesek, ki ga ne morem pokriti iz lastnih sredstev, ne glede na to, koliko bi varčevala.K tej vsoti se prištejejo še carinske dajatve, stroški prevoza iz ZDA v Romunijo ter stroški 20 spletnih sej s terapevtom ARPwave, tako da skupni stroški znašajo približno 25.000 dolarjev!

Če se tradicionalna terapija običajno osredotoča na pasivne vaje, pri čemer je sistem nevromuskularne komunikacije premalo stimuliran, tehnologija ARPwave ponovno trenira gibalne vzorce, tako da živčni sistem učinkovito uporablja zdrava vlakna, namesto da bi to nadomeščal z drugimi.

Ta pristop lahko izboljša gibljivost, koordinacijo in vzdržljivost, celo takrat, ko je mišično tkivo genetsko prizadeto.

Torej, dragi moji, tukaj sem, tako blizu rešitve, ki mi lahko pomaga spet hoditi, a zaradi finančne ovire sem vendarle še vedno tako daleč!

Nikoli nisem bila oseba, ki bi prosila za pomoč, a sčasoma sem spoznala, da ni sramota, če potrebuješ druge,naučila sem se, da prositi za podporo ne pomeni šibkosti, ampak moč, da priznam, da ne morem vsega premagati sama, da nekaterih bitk ne morem zmagati brez pomoči, in zdaj potrebujem dobre ljudi ob sebi ter vem, da lahko računam na vas!

Če lahko, prosim, prispevaj; vsak znesek, ne glede na to, kako majhen je, mi lahko ogromno pomaga; deli mojo zgodbo s svojimi prijatelji in jih prosi, naj jo tudi oni delijo naprej – vsi lahko sodelujete pri moji zmagi!

Donirate lahko prek platforme ali neposredno na račune, odprte pri agenciji BRD Drăgășani

Ime imetnika: Dumitrascu Mihaela

Številka računa: RO31BRDE390SV02022003900

Valuta: RON

RO63BRDE390SV18963383900

Valuta: EUR

Swift koda BRDEROBU

Pomagajte mi, da bom spet lahko hodil, pomagajte mi, da bom ponovno pridobil samostojnost, pomagajte mi, da bom lahko živel na nogah, ne v invalidskem vozičku!

Zahvaljujem se vsem, ki boste prebrali mojo zgodbo in

mi boste ponudili roko pomoči! Naj vas Bog blagoslovi! 🙏❤️