Pozdravljeni vsi, sva sestri, ki nikoli nisva radi prosili za pomoč, a tokrat je drugače, tokrat je to najina edina priložnost, da rešiva najinega ljubljenega Cira, posebnega psa s težkim življenjem za seboj. Prosiva vas, da nama pomagate pri kritju stroškov, da bi mu dali priložnost za nadaljnje življenje. Veliko je trpel in se je moral trdo boriti, da je bil tu z nami, zdaj pa bi radi storili vse, kar je v naši moči, da bi mu še naprej omogočili mir, ki si ga tako zelo zasluži. Med pregledom po nenehnih težavah s prebavili se je pokazala precej zaskrbljujoča slika, ki bo zahtevala občutljivo operacijo in nadaljnje zdravljenje. Vse to je seveda zelo drago, preveč za nas, ki smo pravkar izgubili službo in si težko privoščimo vsakodnevne stroške za hrano in oskrbo, ki jo potrebuje zaradi vrste drugih predhodnih patologij, od katerih so nekatere precej resne, večinoma zaradi dolgoletnega tavanja. Je najbolj prijazen in poseben pes na svetu, to lahko potrdi vsak, ki je imel srečo, da ga je spoznal med njegovimi leti na ulici. Žal nam ne preostane drugega, kot da vas prosimo za radodarnost v upanju, da nam bo dano veselje, da bomo lahko še naprej dajali ljubezen tako posebni duši, ki je od dneva, ko se je pojavila, samo še polnila naša življenja z ljubeznijo. Njena zgodba se zdaj ne more končati, ne na ta način. Zgodba o tisočerih dogodivščinah. Za bolj radovedne naj se predstavi v nadaljevanju, pri čemer se vam že vnaprej zahvaljuje za vaša dobra srca.

Pozdravljeni, jaz sem Ciro, postajni pes! Star sem približno 9 let, vendar se iz svojih zgodnjih let ne spomnim ničesar. Prva stvar, ki se je spomnim, je železniški kombi, ki me je našel povsem samega na stari zapuščeni postaji. Takoj sem se zavedel, da bo ta kombi, ki stoji sredi ničesar, kjer sem taval kdo ve kako dolgo, moja rešilna bilka. Zato sem tekel, tekel. Sredi podeželja in nato do ceste sem ga lovil, dokler me fantje niso pobrali in me odpeljali s seboj na drugo postajo. Tam sem živel nekaj časa in postal maskota vasi, imel sem celo ime, Ciro della stazione, in svojo psarno. Toda nikoli nisem maral samote, zato sem se začel potepati po vasi in iskati družbo, pri čemer sem večkrat tvegal, da me bodo povozili. Tako nisem mogel več živeti, vsi so me imeli radi, a nihče me ni hotel vzeti stran, tako da se je zdaj moja usoda v psarni zdela vse bližja. Na srečo pa sem pred časom srečal dve sestri, ki sta čakali na vlak, in poleg tega, da sem na njunih čistih hlačah pustil sledi svojih blatnih tačk, sem poskrbel, da sem svoje sledi pustil tudi v njunih srcih. Ko sta našli čas, sta poskrbeli zame, tako da sem, ko so mojo psarno na postaji razstavili, ker tam nisem mogel več ostati, prehodil nekaj kilometrov na soncu in odšel k njima domov. Minilo je nekaj časa, a še vedno sem tu skupaj s svojim mlajšim bratcem, prav tako rešenim pred usodo v psarni, in bil bi najsrečnejši pes na svetu, če bi lahko še nekaj časa ostal tu, v svojem srečnem kraju. Upam, da bom imel še enkrat srečo in da bom spoznal druge dobrosrčne ljudi, ki mi bodo pomagali uresničiti moje sanje. ❤️