Pozdravljeni vsi, sva sestri, ki sva se vedno izogibali prositi za pomoč, a tokrat je drugače; tokrat je to naša edina priložnost, da rešiva našega ljubljenega Cira, posebnega psa, ki je za sabo pustil težko življenje. Prosiva vas, da nama pomagate kriti stroške, da mu bomo lahko omogočili nadaljevanje življenja. Veliko je trpel in se moral močno boriti, da je lahko tukaj z nami, zdaj pa bi radi storili vse, kar je v naši moči, da mu še naprej zagotovimo mir, ki si ga tako zasluži. Med pregledom zaradi nenehnih prebavnih težav se je pokazala precej zaskrbljujoča slika, zaradi česar bo potrebna zahtevna operacija in nadaljnje zdravljenje. Vse to je seveda zelo drago, preveč za nas, ki smo pravkar izgubili službo in komaj zmoremo kriti dnevne stroške za hrano in zdravljenje, ki ga potrebuje zaradi vrste drugih preteklih, tudi precej resnih bolezni, ki so večinoma posledica let življenja na ulici. Je najbolj simpatičen in poseben pes na svetu, kar lahko potrdi vsak, ki je imel srečo, da ga je spoznal v letih, ki jih je preživel na ulici. Na žalost nam ne preostane drugega, kot da se zatečemo k vaši radodarnosti v upanju, da nam bo podarjena radost, da lahko še naprej dajemo ljubezen tako posebni duši, ki nam je od dneva svojega prihoda napolnila življenje z nič drugim kot ljubeznijo. Njegova zgodba se ne more končati zdaj, ne tako. Zgodba, sestavljena iz tisočih dogodivščin. Za najbolj radovedne naj se sam predstavi v nadaljevanju, vnaprej pa se vam zahvaljujemo za vaše dobro srce.

Pozdravljeni vsi, sem Ciro, pes z železniške postaje! Star sem približno 9 let, a se svojih prvih let življenja ne spominjam ničesar. Prvo, kar se spominjam, je kombi železničarjev, ki so me našli povsem samega v stari zapuščeni postaji. Takoj sem razumel, da bo ta kombi, ki je stal sredi ničesar, kjer sem taval že kdo ve kako dolgo, moja rešilna vrv. Tako sem tekel, tekel... Skozi podeželje in nato do ceste sem ga lovil, dokler me fantje niso naložili in odpeljali s seboj na drugo postajo. Tam sem živel kar nekaj časa in postal maskota kraja, imel sem celo ime, prav Ciro z železniške postaje, in svojo lastno pasjo hiško. A nikoli nisem maral samote, zato sem začel hoditi po vasi v iskanju družbe, pri čemer sem večkrat tvegal, da me bo povozil avto. Tako nisem mogel več živeti, vsi so me imeli radi, a me nihče ni vzel s seboj, tako da se je moja usoda v psarni zdela vedno bližja. A na srečo sem nekaj časa prej spoznal dve sestri, ki sta čakali na vlak, in poleg tega, da sem na njunih čistih hlačah pustil sledi svojih umazanih tačk, sem poskrbel, da sem svoje odtise pustil tudi v njunih srcih. Skrbele sta zame, ko sta imeli čas, tako da sem, ko so mi na postaji podrli leglo, ker tam nisem mogel več ostati, hodil nekaj kilometrov pod soncem in odšel k njima domov. Minilo je nekaj časa, a sem še vedno tukaj skupaj s svojim bratcem, ki so ga prav tako rešili pred usodo v psarni, in bil bi najsrečnejši pes na svetu, če bi lahko še nekaj časa ostal tukaj, na svojem srečnem mestu. Upam, da bom spet imel srečo in srečal še druge dobrosrčne ljudi, ki mi bodo pomagali uresničiti moje sanje. ❤️