"Pomagajte mi ohraniti moj dom – in mojo kosmatino družino"
"Pomagajte mi ohraniti moj dom – in mojo kosmatino družino"
Izvirno besedilo Angleščina je prevedeno v Slovenski
Izvirno besedilo Angleščina je prevedeno v Slovenski
Opis
Ime mi je Mary, stara sem 47 let in živim v Italiji.
Pred desetimi leti se je moje življenje sesulo na načine, ki jih nikoli nisem pričakovala. Moj partner me je zapustil zaradi druge ženske in odšel iz doma, ki sva ga skupaj zgradila – doma, ki je bil v najinih imenih, s hipotekarnim posojilom, ki sva ga skupaj najela. On je odšel. Jaz sem ostala. In še naprej plačevala.
Hkrati sem vodila majhno slaščičarno, ki sem jo oboževala. Potem je leta 2012 našo regijo prizadel potres in uničil vse, kar sem zgradila. Morala sem zapreti, a nisem hotela pustiti za seboj dolgov – plačala sem vsakemu dobavitelju, vsak davek, vsako obveznost. Da bi to storila, sem najela posojila. Bila sem tovarniška delavka s skromno plačo. Druge poti ni bilo.
Deset let sem sama odplačevala hipotekarni kredit, poleg tega pa še dva posojila, ki sem ju najela, da bi preživela in da bi ravnala pravično do vseh, ki sem jim dolgovala denar. Nikoli nisem zamudila s plačilom. Niti enkrat.
Zdaj je treba mojega nekdanjega partnerja odstraniti iz hipoteke in lastniškega listu. Da bi to storila, banka od mene zahteva, da najprej odplačam obe posojili – približno 50.000 evrov –, da bo moje razmerje med dolgom in dohodkom omogočalo prenos hipoteke izključno na moje ime. Brez tega mi grozi, da bom popolnoma izgubila svoj dom.
Moj cilj je 50.000 evrov – minimum, ki ga potrebujem za odplačilo posojil in končno prenos hipoteke na moje ime. Če bom imela srečo in zberem 80.000 evrov, bi lahko odplačala celotno preostalo hipoteko in enkrat za vselej zaključila to poglavje, brez dolgov, ki bi mi še vedno viseli nad glavo.**
Prodaja ni rešitev: hiša je vredna manj kot takrat, ko smo jo kupili, novo hipotekarno posojilo bi bilo težje dobiti, in – iskreno – ne morem najeti stanovanja s svojim psom, mačkami in zajci. So moja družina. So razlog, da sem vztrajala.
Ne prosim za miloščino. Prosim za priložnost, da končno zaključim poglavje, ki bi se moralo zaključiti že pred leti, in da obdržim dom, za katerega nisem nikoli nehala boriti.
Vsak prispevek, ne glede na to, kako majhen je, me približa cilju. Če ne morete donirati, deljenje te strani ne stane nič, pomeni pa vse.
Hvala iz srca. Mary