Otrokom smo prinašali hrano, oblačila, se z njimi igrali, jih spodbujali, karkoli smo si takrat lahko privoščili. Pozneje smo v te centre začeli voditi veliko prijateljev in znancev, skušali smo se vključiti in pomagati. Žal stvari niso bile vedno takšne, kot smo pričakovali, in spoznali smo, da med ljudmi, ki delajo v teh otroških domovih, vlada določeno stanje duha, ki ga nikakor ne moremo kaj dosti spremeniti.

Ugotovil sem, da je bilo veliko otrok z ulice, otrok, ki so morali prosjačiti, otrok, ki se niso znali igrati, ki so se pretepali. Zelo sem si želel, da bi se vključil v življenje teh otrok, in tako se je začel projekt Čudež med bloki. Začeli smo zbirati te otroke, jim kupovati igrače in se igrati. Celo poletje sem se igral z otroki v blokih. Učil sem jih, kako se igrati, kako se obnašati, začeli smo se spoznavati, sodelovati, se pogovarjati o stvareh iz življenja. Poletje, med katerim so si otroci začeli oblikovati misli o prihodnosti, saj je veliko otrok opustilo šolanje. Ko se je bližal september, sem predlagala, da gremo v šolo, se pogovorimo z učitelji, jih vpišemo, jim kupimo šolske potrebščine in začnemo šolsko leto.