Stara sem 36 let. Moje dekle ima 30 let in je ena od redkih luči v mojem življenju, ki me ohranjajo pri življenju. Nisem imel lahkega odraščanja. Izhajam iz razbite družine, polne nestabilnosti in čustvenega kaosa. Že od mladih let sem bil na ulici, kjer sem delal za preživetje in se zgodaj naučil, kaj pomeni boriti se za svoje življenje. Na neki točki sem se zapletel z drogami. Ne zato, ker bi se želel uničiti. To je bil edini pobeg iz sveta, za katerega se je zdelo, da v njem ni prostora zame.

Toda nikoli nisem bil slab človek. Niti takrat, ko mi je bilo najhuje. Globoko v sebi sem vedno nosila iskrico nečesa resničnega, del sebe, ki se ni hotel predati. V mladosti sem izgubila oba starša. Ko pa sem izgubila mamo, se je vse spremenilo. Takrat sem vedela, da moram sama prevzeti nadzor nad svojim življenjem.

Fotografija je postala moj način dihanja. Skupaj z mojim dekletom in potovanji mi daje smisel. Pred nekaj leti so mi diagnosticirali ADHD in mejno osebnostno motnjo. Večino svojega življenja nisem razumel, zakaj se mi je vse zdelo tako intenzivno, tako preveliko. Zakaj se mi je samo obstajanje zdelo kot vsakodnevna bitka. Zakaj sem se počutila tako zelo nerazumljeno.

Trdo sem se borila. Še vedno se borim.

Ko potujem, se počutim svobodno. Počutim se kot jaz. Kot da v sebi odpiram nekaj čistega in močnega. Mesto me duši. Ne glede na to, koliko se trudim, me vedno nekaj zadržuje.

Hočem potovati. Želim si videti stvari, ki sem jih zamudila v letih, ko sem bila izgubljena v odvisnosti. Želim fotografirati tisto, kar drugi ignorirajo, surovo in iskreno plat mesta. Želim pripovedovati zgodbe, ki se skrivajo v delavskih soseskah, v pozabljenih kotičkih, v krajih, kamor turisti nikoli ne pridejo. Ker tam živi prava kultura. Tam je mogoče najti dušo države.

V ruševinah, sencah in tišini želim najti svetlobo. Ne le za svet, ampak tudi zase.