Pozdravljeni,

ime mi je Larisa, stara sem 47 let in sem mama. To pišem s solzami v očeh in upanjem v srcu, da me bo kdo tam zunaj slišal.

Med pandemijo COVID-19 sem enega za drugim izgubila svojo družino. Ostala sem sama s hčerko in našim majhnim psom, ki je naša edina čustvena opora.

Ujet sem v življenje, iz katerega ne morem pobegniti. Sem v nasilnem razmerju, kjer me nenehno ponižujejo, žalijo in pogosto tudi fizično poškodujejo. Bile so noči, ko so me vrgli iz hiše na mraz, brez kamor bi šla.

Vsak dan živim v strahu. Moški, s katerim živim, se vede nepredvidljivo, govori sam s seboj, me obtožuje stvari, ki jih nisem nikoli storila, in bojim se, da me bo nekega dne resno poškodoval.

Poskušala sem prositi za pomoč, a mi je bilo rečeno, naj kar odidem. Toda kam naj grem, ko nimam ničesar? Ne morem si privoščiti najemnine, varščine ali celo osnovnih potrebščin, da bi začela znova.

Poleg vsega tega imam še dolg v višini 35.000 evrov. Postala sem porok za posel moje mame v Italiji, in ko je nenadoma umrla, je dolg ostal na mojem imenu. Moji bančni računi so zdaj blokirani in ta pritisk me duši.

22 let sem delala kot medicinska sestra in svoje življenje posvetila pomoči drugim. Danes sem tista, ki prosi za pomoč.

Ne prosim za razkošje. Prosim za varen kraj za življenje, da bom lahko spala brez strahu in si z otrokom ponovno zgradila življenje.

Če mi lahko pomagate, mi bo že majhna donacija pomenila ogromno.

Če ne morete donirati, prosim, delite mojo zgodbo. Morda bo dosegla nekoga, ki mi lahko pomaga.

Hvala iz srca. PayPal [email protected]