Leta zdravstvenih težav, resnih bolezni in stresa, pa smo si kljub temu zelo prizadevali, da bi si ustvarili čim boljše življenje. Na žalost nam v današnjih gospodarskih razmerah ni uspelo uresničiti našega cilja, da bi imeli svoj zasebni kotiček sreče in veselja. Dom!

Moj mož (44) se je preselil v drugo državo, da bi bil z mano (31), kjer ne govori jezika in ne razume kulture, me je naredil za najsrečnejšo osebo na svetu, nato pa je dva meseca po naši poroki doživel možgansko kap, izgubil službo in ni prejel plačila. Strašni dnevi, ki so bili pred nami, so bili polni pristnega strahu, žalosti, a tudi upanja, vse to pa medtem, ko sva bila ujeti v krogu eksistencialne krize. Prišel je Covid, brez dela, preživljala sva se z eno plačo, vključno s podporo mojim staršem, veliko dolgov, brez izhoda. Od takrat je bilo težko.

Do danes še vedno ne moremo trdno stati na lastnih nogah. Pravijo, da nisi šibak, če prosiš za pomoč, zato sva se odločila, da bova poskusila.

Za ljubezen in podporo se zatekava drug k drugemu, a bi radi zgradili nekaj, kar bova lahko skupaj negovala in uresničila najine sanje.

Vnaprej hvala!